VENO PILON (1896–1970). Slikar, grafik, risar, fotograf. Izbor iz stalne zbirke Pilonove galerije Ajdovščina
11. 6. – 25. 8. 2020
Razstava v Galeriji Murska Sobota zajema reprezentativni izbor stalne zbirke Vena Pilona, ki jo hrani Pilonova galerija Ajdovščina.
Osrednji prostor galerije zavzemajo dela na platnu, ki sodijo v Pilonovo ustvarjalno izjemno intenzivno obdobje dvajsetih let 20. stoletja. Poleg tihožitja (Kruh, 1922) in krajinskih vedut Vipavske doline (Stara elektrarna na Hublju, 1923, Ajdovščina, 1925), ki po svojem modernističnem izrazu nimajo primerjave v sočasni slovenski umetnosti, je predstavljena tudi najpomembnejša serija psihološko poglobljenih portretnih upodobitev (Moj oče, 1923, Furlanska delavka, 1923, Rusinja Varja, 1925…). Vključena so tudi grafična dela iz študijskega obdobja, s katerimi je leta 1924 nastopil na Beneškem bienalu (Amour simple, 1921) ter njegov bogat risarski in grafični opus, ki ga je ustvaril v času svojega bivanja v Parizu med 1928–1968. Razstavo dopolnjuje izbor iz umetnikovega izjemnega fotografskega opusa, ki je nastajal v pariškem obdobju v tridesetih letih 20. stoletja.
Razstavo spremljata publikaciji Vodnik po stalni zbirki Vena Pilona in Vodnik po stalni zbirki Vena Pilona za otroke, ki sta na voljo v galerijski trgovini.
Kustosinja razstave je Tina Ponebšek, direktorica Pilonove galerije Ajdovščina.
Veno Pilon
je eden izmed najpomembnejših mojstrov slovenskega ekspresionističnega slikarstva med obema velikima vojnama dvajsetega stoletja. Rojen je bil materi Urški iz Podrage pri Vipavi ter očetu Domenicu (Menigu) iz Furlanije. Po končani realki v Gorici je bil vpoklican v vojsko, bil v Galiciji zajet in odpeljan v Rusijo, kjer je doživel oktobrsko revolucijo in konec vojne. Leta 1918 se je vrnil v domovino in v Ljubljani predstavil svoje akvarele, ki so nastajali v ruskem ujetništvu. V naslednjem letu je začel s študijem na umetnostni akademiji v Pragi, nadaljeval v Firencah ter na Dunaju. Ko se je leta 1921 vrnil domov, je zaradi slabega očetovega zdravja prevzel vodenje pekarne. V letih, ki so sledila, si je v domačem mestu uredil atelje in dela, ki so nastala v tem obdobju, predstavljajo vrh njegovega slikarskega opusa. Vmes se je udeleževal številnih skupinskih razstav ter s svojimi grafikami nastopil na Beneškem bienalu leta 1924. Leta 1928 se je za stalno naselil v Parizu, kjer je po nekaj letih slikarstvo skoraj povsem opustil in se posvetil fotografiji, ki mu je sicer pomenila vir preživetja, a je obenem ustvaril tudi pomemben umetniški opus, s katerim je beležil utrip umetniškega vzdušja na Montparnassu.
Po drugi vojni je Pilon na svojem domu na Montparnassu sprejemal slovenske rojake, intelektualce in umetnike, ki jih je pot iz različnih nagibov vodila v Pariz in marsikdo se ga spominja prav po tem – kot neuradnega kulturnega atašeja. Občasno je delal kot organizator razstav, urednik, ilustrator in prevajalec, kot scenograf in igralec pa je znatno prispeval k snemanju prvega slovenskega celovečerca Na svoji zemlji. Poskusil se je tudi v poeziji (Orakelj slikarjev, 1968). Moderna galerija v Ljubljani mu je leta 1954 postavila prvo pregledno razstavo risb, grafik in fotografij, leta 1966 pa še obsežnejšo slikarsko retrospektivo. Leto poprej je izšla njegova knjiga spominov Na robu in Pilona je po ženini smrti leta 1963 vedno močneje vleklo v domače kraje, kamor se je vrnil dve leti pred svojo smrtjo. Z donacijo del iz umetnikove zapuščine, ki jo je sin Dominique Pilon namenil Ajdovščini, so v hiši, kjer sta bila nekoč pod isto streho družinski dom in očetova pekarna, leta 1973 ustanovili Pilonovo galerijo.