SANDI ČERVEK. Onkraj spomina
1. 12. 2011 - 6. 1. 2012
Sandi Červek je slikar, ki je zaslovel predvsem s svojimi tako imenovanimi črnimi slikami, s katerimi je nadvse izvirno razširil izrazne možnosti črne barve. Te njegove črne slike lahko razumemo tudi kot ogromna meditativna vrata, kjer Červek s svojim strukturiranjem slikovne površine iz hipne percepcije preide v zaporedje in tako svojim slikam da temporalni značaj glasbe. V teh njegovih slikah smo vedno našli nekaj sakralnega, tako da ni naključje, da ima Červek štiri svoje slike v smislu stalne postavitve razstavljene v poročni kapeli soboškega gradu, kakor tudi ni naključje, da je imel eno izmed svojih najpomembnejših in najodmevnejših razstav leta 2008 v nekdanji cistercijanski samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki.
Ob tej svoji veliki in glavni produkciji pa je Sandi Červek ves čas vzporedno ustvarjal majhna dela na papirju, ki se bistveno razlikujejo od njegovega glavnega opusa. Zanimivo je, da za ta majhna dela, narejena v tehniki oljnega pastela na papirju, ni vedel skoraj nihče razen ožjega kroga prijateljev. Červek jih je prvič razstavil na balkonu Galerije Murska Sobota v sklopu razstave Naključja leta 2009 in ji skorajda sočasno predstavil tudi v majhni galeriji ZRC SAZU v Petanjcih. Zanimivo je, da se je umetnik začel po teh dveh razstavah s svojimi majhnimi deli na papirju ukvarjati skoraj obsesivno. Tisto, kar je bilo prej v umetniškem smislu postranskega pomena, postane sedaj poglavitno reševanje Červekove slikarske problematike.
Vse velike črne galerijske slike je umetnik dosledno imenoval z enostavnim naslovom Slika, s čimer je v bistvu hotel povedati, da je to, kar ustvarja, še vedno slika. Majhna dela na papirju pa imajo vsak svoj lasten naslov in tudi vsak naslov kaže nenavadno sproščenost in izjemen ter pronicljiv smisel za humor, se pravi dve stvari, za kateri v opusu njegovih črnih slik ni bilo mesta. Červek brez kakršnih koli pomislekov da svojim delom naslove kot so Tri kepice sladoleda, Kobilica ima veliko rit, Dvoglav in podobno. Se pravi naslove, ki močno odstopajo od kakšne resne in usodne »svet odrešujoče« tematike. Podlaga za Červekova majhna dela so reprodukcije iz katalogov. Tisto, kar je reproducirano, mu da osnovni vzgib. Po reprodukciji nato riše in slika toliko časa, dokler se ne konča v svojem povsem nepredvidljivem rezultatu. Razmerje med ozadjem in ospredjem je sinkretistično, nobeno ne dominira nad drugim, temveč sta obe zraščeni skupaj. Červekova majhna dela na papirju govorijo o nezavedni in nediferencirani zaznavni pozornosti, ki zajame površino pogleda v celoti, brez ločevanja med figuro in ozadje. Ta, kot jo imenuje Anton Ehrenzweig »horizontalna« pozornost, izključuje ali-ali percepcijo, kakršne smo bili deležni ob Červekovih črnih slikah. Njegova majhna dela nam govorijo tudi o monumentalnosti bežnega trenutka, o pomembnosti duhovitosti ter nenazadnje tudi o življenjskih radostih, ki so včasih preoblečene v navidezno majhne in zlahka spregledljive podobe in trenutke.
Robert Inhof