Evropski trienale male plastike 2010. Deljene identitete: Objekti na meji med umetnostjo in dizajnom
10. 12. 2010 - 24. 3. 2011
Vsaka tri leta se v Murski Soboti – manjšem slovenskem mestu z 20.000 prebivalci, na stičišču treh držav (Madžarska, Hrvaška, Avstrija) – odvija mednarodni umetniški dogodek. Med izobiljem bienalov in trienalov po svetu ima Evropski trienale male plastike v Murski Soboti zgodovinsko in edinstveno pozicijo. Od svojih začetkov leta 1973 (takrat še kot Jugoslovanski bienale) do preoblikovanja v trienale leta 1999 se je odvilo 16 razstav. Murskosoboški trienale je znan kot eden izmed dveh osrednjih dogodkov, posvečenih mali plastiki – drugi, morda bolj poznan »zahodnoevropski publiki«, se od leta 1980 odvija v Fellbachu, Nemčija. Slovenski trienale se odlikuje po izključno evropski naravnanosti, saj povezuje nekdanjo Vzhodno in Srednjo Evropo z Zahodno Evropo.
Galerija Murska Sobota od leta 2001 imenuje umetniškega vodja trienala, ki izbere temo: najprej je bila to »Arhitektonska mala plastika« (2001, kurator Christoph Brockhaus), zatem »Preporod statuete« (2004, kurator Christoph Brockhaus) in nazadnje »Šala, satira, ironija in globlji pomen« (2007, kurator Thomas Deecke). Vsak trienale je združil 30 umetnikov, ki so jih predlagali kuratorji iz ok. ducata držav. Kuratorje je izbral umetniški vodja.
Pod novim vodstvom Roberta Inhofa, ki je na mestu direktorja Galerije Murska Sobota leta 2008 nasledil Franca Obala, je Evropski trienale male plastike preoblikoval svoj koncept in posodobil svoje organizacijsko ogrodje. Vloga umetniškega vodja se je okrepila: en/a sam/a kurator/ka razstave s popolno avtonomijo umetniškega izbora, kar se odraža v kompaktni in skladni razstavni postavitvi. Za umetniško vodjo 17. trienala smo k sodelovanju povabili francosko kuratorko Katio Baudin, sicer delujočo v Nemčiji.
Vodenje trienala predstavlja za Katjo Baudin številne izzive. Njen cilj je bi, da za trienale izbere temo, ki se neločljivo navezuje na lokalni kontekst: mejno geografsko lego Murske Sobote in njeno oscilacijsko identiteto madžarskega, jugoslovanskega in zdaj slovenskega mesta; tradicionalne ekonomske značilnosti – od lončarskih vasi do vzpona in padca tekstilne industrije; lokalno prebivalstvo, ki je relativno izolirano od večjih mest in manj seznanjeno z najsodobnejšim razvojem umetnosti.
Potrebno je bilo definirati še en vidik izbrane teme trienala: kaj je »mala plastika«? Le redki sodobni umetniki se omejujejo zgolj na malo plastiko ali le na en medij – slikarstvo, kiparstvo, fotografija ali video. V konceptualno zasnovanem svetu umetnosti umetnik izbira tehniko in velikost umetniškega dela, ki se najbolje sklada z njegovim/njenim projektom,tako nastajajo drobni objekti in ogromne skulpture na prostem. Vendar pa so določeni tipi skulptur praviloma zmeraj majhnih dimenzij: modeli ali makete za dela velikih dimenzij (skulpture ali arhitekture) in figurice. V obeh primerih so te male plastike redkeje povsem avtonomne narave – pogosteje gre za miniaturne skice za večja, končna dela.
Vendar pa obstaja umetniška tridimenzionalna kiparska oblika, ki jo lahko označimo za malo plastiko in je po naravi avtonomna: objekt. Edinstvena lastnost objekta se skriva v njegovem direktnem in aktivnem odnosu do človeškega telesa ali subjekta. Objekt manjših dimenzij lahko držimo, z njim manipuliramo, ga oblečemo ali si ga v intimi ogledujemo.
Medtem ko je objekt v svoji funkcionalni obliki vrsto let navdihoval oblikovalce, v zadnjih dveh desetletjih narašča število umetnikov, ki se aktivno zanimajo za oblikovanje vsakodnevnih objektov, hkrati pa so z ustvarjanjem objektov, ki njihovo funkcionalnost postavljajo pod vprašaj in zavračajo kategorizacijo, mejo prestopili tudi oblikovalci. Danes ni nič nenavadnega, če oblikovalci razstavljajo v umetniških galerijah (Matali Crasset v Gandy Gallery in Ropac-u, Robert Stadler v Perrotin-u, Marc Newson v Gagosian-u) ali če umetniki kreirajo pohištvo ali objekte za mednarodne izdelovalce pohištva (Atelje van Lieshout za Moooi). Ali je to umetnost ali dizajn? Gre za skulpturo ali svetilko?
Trienale želi v okviru izbrane teme “Deljene identitete: Objekti na meji med umetnostjo in dizajnom ” raziskati te kompleksne odnose, ki odsevajo naša lastna življenja v svetu, katerega usmerja posedovanje objektov. Trienale bo združil ok. 60 umetnikov in oblikovalcev iz 15 evropskih držav (iz Avstrije, Belgije, Belorusije, Češke, Francije, Nemčije, Velike Britanije, Italije, Kazahstana, Nizozemske, Poljske, Rusije, Slovenije, Švedske in Švice), ki skozi različne perspektive raziskujejo “dis/funkcionalen” objekt. Ob bok sodobni produkciji objektov bodo predstavljene tudi določene “zgodovinske” reference – kot npr. Marcel Duchamp in njegova “Boite de valise” ter delo Kazimirja Maljeviča “Tea set”.
Mnoga umetniška izhodišča, ki so del razstave, dvomijo v ikonične modernistične mote, kateri so predstavljali ˝pravo umetnost˝ in ˝pravi dizajn˝ v prejšnjem stoletju – od sloganov ˝Forma sledi funkciji˝ (Sullivan) do ˝Ornament je zločin˝ (Adolf Loos). Zanimivo je dejstvo, da trenutni trend med umetnostjo in dizajnom izvira iz teh gibanj – od De Stijla in Bauhausa do suprematizma in konstruktivizma – in jih obravnava kritično, čeprav imajo skupen interdisciplinaren odnos, ki poudarja umetnost-v-vsakdanjem-življenju in enakovredno obravnava lepo ter uporabno umetnost. Prav tako bo v določenih projektih preučena zapuščina umetnosti ˝ready-made˝, ki dvomi v potrošniško družbo in njene posledice na postmoderno in postindustrijsko dobo.
Trienale se bo zatorej osredotočil na nekatere izmed najbolj pomembnih vezi med ustvarjalci in rokodelci oziroma tradicionalnimi industrijami v Evropi, pri čemer bodo predstavljeni unikatni izdelki, predvsem s področja stekla in porcelana – dve tradicionalni tehniki z bogato tradicijo v srednji Evropi, ki pa ju ogroža globalizacija. Trienale sovpada s 300. obletnico evropske proizvodnje porcelana. Posledično bomo omenjeno tehniko posebej poudarili s pomočjo eksperimentalnih projektov, ki prikazujejo, kako se lahko v sedanjem svetu tradicionalne tehnike ohranijo in spodbudijo novo generacijo umetnikov in oblikovalcev, da ustvarijo dela, ki nihajo med uporabnostjo in kiparstvom – porcelan je namreč dolgo veljal za ˝belo zlato˝ Evrope.
Razstavljena dela si bomo sposodili od umetnikov, oblikovalcev, galerij, oblikovalskih podjetij, javnih in zasebnih zbirk širom Evrope. Nizozemski umetnik francoskega rodu, Franc Bragigand, bo skupaj z lokalnimi partnerji za razstavno postavitev ustvaril posebno inštalacijo.
Da bi ustvarili uporabnikom prijazno okolje, v katerem bodo »domovali« objekti na razstavi, ob tem pa raziskali načine, na katere se mala plastika – predvsem objekti – lahko razstavijo, smo prvič k sodelovanju povabili oblikovalca. K oblikovanju celostne podobe razstave, ki bi bila integralni del same razstave in hkrati prispevek k izbrani temi trienala, smo povabili avstrijskega oblikovalca Roberta Stadlerja, delujočega v Parizu.
Razstavo bo spremljal katalog slovenskem in angleškem jeziku. Vključeval bo fotografije iz razstavne postavitve.
Izbrani umetniki in oblikovalci
UMETNIKI:
Pierre Ardouvin (Francija), Atelier van Lieshout (Nizozemska), Franck Bragigand (Francija/Nizozemska), Angela Bulloch (Velika Britanija), Wim Delvoye (Belgija), Marcel Duchamp (Francija), Vadim Fiškin (Rusija/Slovenija), Sylvie Fleury (Švica), Carsten Höller (Nemčija/Švedska), IRWIN (Slovenija), Polonca Lovšin (Slovenija), Kazimir Malewicz (Rusija/Ukrajina), Mathieu Mercier (Francija), Jonathan Monk (Velika Britanija/Nemčija), Manfred Pernice (Nemčija), Goran Petercol (Hrvaška), Tobias Putrih (Slovenija), Tobias Rehberger (Nemčija), Nikolaj Suetin (Rusija), Franz West (Avstrija), Erwin Wurm (Avstrija)
OBLIKOVALCI:
Aldo Bakker (Nizozemska), BLESS (Francija/Nemčija), Marek Cecula (Poljska), Matali Crasset (Francija), 5.5 Designers (Francija), Florence Doléac (Francija), Front Design (Švedska), Jewgeni Goranko (Kazahstan/Nemčija), Hella Jongerius (Nizozemska), Malin Lundmark (Švedska), Vika Mitrichenka (Belorusija/Nizozemska), Khashayar Naimanan (Velika Britanija), Milos Nemec (Češka), Radi Designers (Francija), Frederik Roijé (Nizozemska), Wieki Somers (Nizozemska), Robert Stadler (Avstrija/Francija), Studio Job (Belgija, Maxim Velkovsky (Češka), Marcel Wanders (Nizozemska)
SKUPINSKI PROJEKTI:
Glassfab serije (Slovaška)
Ciav Meisenthal dekoracija za jelko (Francija)
Umetniški vodja
Katia Baudin
(rojena 1967, Neuilly sur Seine) je od leta 2008 namestnica direktorja Ludwig Museuma v Kölnu, Nemčija. Pred tem je vodila Frac Nord-Pas de Calais (muzej sodobne umetnosti in oblikovanja) v Dunkirku, Francija (1997-2004), in Ecole supérieure des arts décoratifs (akademija za umetnost in oblikovanje) v Strasbourgu, Francija (2004-2007).
Razstavni dizajn
Robert Stadler
(rojen 1966, Dunaj) je eden vodilnih oblikovalcev svoje generacije, delujočih v Franciji. Diplomiral je na Ensci (Državna šola za industrijsko oblikovanje v Parizu), je soustanovitelj Radi Designers (1992), vplivne oblikovalske skupine, znane po svojih eksperimentalnih projektih, izvirnem dizajnu razstav in objektov, npr. linije jedilnega servisa Air France. Vzporedno z omenjenimi projekti je oblikoval delovno skupino, ki je aktivna na področju oblikovanja pohištva in izdelkov, pa tudi v bolj ekperimentalnih projektih, ki se gibajo med umetnostjo in dizajnom (Carpenters Workshop Gallery, London; Galerie Perrotin, Paris, itd.). Živi in dela v Parizu in Riu de Janeiru.