NAPREJ V PRETEKLOST (III.): POMEŽIK UMETNOSTI
NAPREJ V PRETEKLOST (V.): Iz galerijskih depojev
NAPREJ V PRETEKLOST (IV.): Iz galerijskih depojev
JANEZ BERNIK, 13. X. 1986, 1986, akril, karton, 176 x 210 cm
(leta 2023 donirano v stalno zbirko Galerije Murska Sobota)
dr. Robert Inhof je o sliki zapisal:
"Slika je nastala leta 1986, leto dni po Bernikovi veliki in odmevni razstavi v ljubljanski Moderni galeriji. Kakor večina Bernikovih slik, je tudi ta slika naslovljena z datumom njenega nastanka, dejansko pa gre za umetnikov priljubljeni motiv izgubljenega sina, ki ga je v različnih inačicah ustvaril tako v slikarstvu, kakor tudi v grafiki in risbi.
Pri tem gre za zelo osebno predelavo svetopisemske parabole ali prilike o izgubljenem sinu, ki jo je Bernik prestavil v neki paralelni svet, v katerem se tudi sicer dotika svetopisemskih, predvsem evangelijskih tematik, pri čemer pa pri njem ne gre za ilustracijo, niti ne za natančno kronologijo prizorov. Tako Bernikove slike ne predstavljajo prizora ali dogodka, saj so same dogodek. Tudi na sliki 13. X. 1986 se je Bernik osredotočil predvsem na dvojni moment dajanja in sprejemanja odpuščanja.
Figura izgubljenega sina ni dobesedna svetopisemska podoba izgubljenega sina, ki v svojem potovanju po svetu zapravi vse svoje premoženje in se skesan vrne v očetovo hišo. Pri Berniku gre za podobo izgubljenega sina, kateremu se iskanje sreče spremeni v nesrečno pot po globeli smrtne sence.
Tudi ekspresivne poteze s čopičem poudarjajo napetost samega dogajanja. Na levi strani slike je naslikana prelomljeno telo izgubljenega sina, ki se mu na obrazu zrcalita neizrekljiva groza in hrepenenje po odrešitvi, na desni strani pa je naslikana spokojna, sprejemajoča in tolažeča podoba očeta.
Obe figuri klečita in opisujeta veliko črko A, kot prvo črko abecede, ki se ponovi v zgornjem desnem kotu slike. Obraz izgubljenega sina je temen, medtem ko je obraz sprejemajočega očeta spokojen in bel oziroma je izvir svetlobe, iz katerega seva svetloba, ki pronica v podobo izgubljenega sina, oživlja njegovo razlomljeno telo, nadnaravno osvetljuje celotno dogajanje.
Podoba očeta kot prispodoba nadnaravne luči tako zasenči svečavo kot prispodobo naravne luči ter pri tem presvetli svetlobo svečave. Bernikova podoba izgubljenega sina je podoba brezmejne bivanjske groze, podoba očeta pa je podoba brezmejne milosti. Njegov nepopustljiv objem je obrambni zid, ki pomeni zanesljivo zaščito in varnost.
Če pogledamo Bernikove slike, predvsem tiste, ki jih je ustvarjal po letu 1980, in omenjeno sliko poskušamo razumeti v tem kontekstu, vidimo, da je tragičnost slike v tem, da podoba izgubljenega sina samo prispodoba hrepenenja, saj se Bernikov izgubljeni sin nikoli ne more vrniti domov."
JANEZ BERNIK (1933 - 2016) je za svoje delo prejel številne domače in mednarodne nagrade. Od domačih nagrad so pomembne predvsem nagrada Prešernovega sklada za slikarstvo in grafiko (1963), Jakopičeva nagrada za slikarstvo (1971) in Prešernova nagrada (1981), od mednarodnih pa je veliko častnih nagrad in pa zlatih medalj za slikarstvo oziroma grafiko ter Herderjeva nagrada (Dunaj, 2001).
Njegova slikarska dela hranijo slovenske galerije v Ljubljani, Mariboru, Ajdovščini in Idriji ter pa galerije in muzeji po večini večjih evropskih mest (London, Dunaj, Praga, Zagreb, Varšava, Pariz, Rim, Amsterdam …). Veliko njegovih del hranijo tudi galerije v Severni in Južni Ameriki (San Francisco, Washington, New York, Buenos Aires, Rio de Janeiro) in celo na Japonskem (Tokio).
