ALEKSANDER VUKAN. Slike in risbe
6. 2. 2020 - 31. 3. 2020
Galerija Murska Sobota (velika galerija)
“Vukanov ustvarjalni interes je namenjen predvsem aktom, tihožitjem in portretom. Te motive slikar dosledno postavlja v interierje, ki jih razume in interpretira kot klavstrofobične in hermetično zaprte prostore. Zunanji prostor, ki se na njegovih slikah varljivo nakazuje kot tisto, kar se nahaja izza naslikanih oken in vrat, dobi značaj ornamenta, ki te hermetične zaprtosti ne rahlja, temveč jo na takšen način še dodatno poudarja. Vukan svoje interierje izpolnjuje z neko posebno, nervozno in nezadovoljno atmosfero, ki jo doseže predvsem s samo postavitvijo svojih aktov in tihožitij, s ustvarjanjem močnih barvnih kontrastov in s prav nič kromofobično uporabo in sopostavljanjem izredno živih barvnih ploskev. S tem, ko postavi figure v prostor ateljeja, je videti, kot da bi njegovi akti in figure izražali neko skrajno utesnjenost, ki najverjetneje rezultira v njenih metamorfozah. V kolikor namreč na njegovih slikah pokrajine zunaj interierja ni, pa se znotraj interierja njegovega ateljeja v pokrajine spremenijo njegovi akti in tihožitja, pri čemer se eni spreminjajo v druge ter na takšen način spreminjajo in zamenjujejo svojo izraznost.”
Robert Inhof (izsek iz razstavne zloženke)
Aleksander Vukan
(1974, Maribor). Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 2007 diplomiral pri prof. Zmagu Jeraju. Živi in dela v Moravskih Toplicah.
NATALIJA ŠERUGA GOLOB. Vestibul
6. 2. 2020 - 31. 3. 2020
Galerija Murska Sobota (mala galerija)
“Motivna stalnica so pri Nataliji Šeruga Golob človeške kosti, in sicer tako posamične kosti (golenice in lobanje) ali pa celotna okostja, ki jih v zadnjem obdobju pogosto slika v parih. Kot takšna nas okostja spominjajo na okostji Adama in Eve kot na tisti prvi človeški par, ki je po Bibliji s svojo transgresijo bil kaznovan ne le z izgonom iz raja, temveč hkrati tudi s smrtnostjo, ki se je preko njiju prenesla na ves človeški rod. Adam in Eva posledic človeške umrljivosti z vsemi spremljevalnimi in neprijetnimi pojavi smradu, razkroja telesa do kosti kot edinega telesnega ostanka od nekdanjega človeškega telesa, nista mogla izkusiti in spoznati na sebi, ampak na truplu svojega sina Abela. Šele razpad tega trupla jima je omogočil spoznanje tega, kar bo po smrti ostalo od njunih teles. Natalija Šeruga Golob to spoznanje prikaže tako, da sta oba okostnjaka na nekaterih slikah obrnjena z glavo navzdol, kot da bi se njun konec zrcalil na gladini tolmuna prihodnosti kot neodvrnljiva in zloslutna napoved. Vendar ne glede na motiviko njene slike niso v nobenem primeru grozljive ali morbidne. Slike Natalije Šeruga Golob niso prostori žalosti, nevarnosti in zla. Prav tako pa tudi ne izražajo nekega prisilnega oklepanja tistega, kar z ustaljenim besednjakom imenujemo življenje in teženja po večnosti. Njene slike in videi so predvsem elegije v smislu tihe žalostinke –ne za neopaznim minevanjem življenja, temveč za iskanjem smisla življenja.”
Robert Inhof (izsek iz razstavne zloženke)
Natalija Šeruga
(1971), samostojna ustvarjalka na področju kulture (slikarka). Leta 1999 je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (BFA), kjer je leta 2003 tudi magistrirala (MFA).
