BOGDAN BORČIĆ. Izbor grafik in risb iz stalne zbirke Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
14. 10. - 29. 12. 2021
Bogdan Borčić brez dvoma sodi med velikane slovenske likovne umetnosti, saj je s svojim bogatim opusom pomembno doprinesel graditvi kulturnega patrimonija likovne umetnosti 20. stoletja na Slovenskem, za kar je prejel tudi najvišje priznanje, Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Vseskozi razpet med dva izrazna medija, slikarstvo in grafiko, je nemara vsaj navzven, v pogovorih in intervjujih, dajal prednost slikarstvu, a že bežen pogled na njegov opus nam izda usodno prepletenost črte in ploskve, ki ne glede na nosilec in izvedbeno tehniko v študioznem iskanju likovnih rešitev prehaja iz risbe v grafiko iz grafike v sliko ali obratno. Zato ob njegovih slikah pogosto ujamemo grafično strukturo delitve slikovnega polja, pri grafikah pa naletimo na piljenje strukture velikih ploskovnih površin in pogosto dobimo občutek, da je Borčič stopnjeval svoj opus in ciklično prehajal iz enega v drug medij ravno takrat, ko je v enem prišel do skrajne točke.
Seveda ni bila prav lahka naloga narediti reprezentativen izbor grafik za to razstavo in s tem zaobjeti tako obsežen grafični opus, vendar smo z izpostavljenimi listi poskušali prikazati linijo avtorjevega študioznega pristopa pri postopni graditvi lastne minimalistične avtorske poetike ter njegov nenehni stik s svetovnimi tendencami. Izbor del za predstavitev v Galeriji Murska Sobota temelji na obsežni umetnikovi donaciji Galeriji Božidar Jakac, kjer je urejen tudi Grafični kabinet Bogdana Borčića, v katerem hranimo 1067 avtorjevih grafik in 394 risb. Vendar nam že tak, bežen pogled na opus pove, da je avtor svojo opredelitev v svet grafike jemal skrajno profesionalno, zato v kabinetu hranimo kar nekaj del iz najzgodnejšega, še študijskega obdobja. Tudi dejstvo, da je avtor v tolikšni meri hranil te akademijske odtise in plošče nas napeljuje v trditev, da je Borčić grafiko kljub očitnim slikarskim tendencam intimno imel za enakovreden metje, s katerim je imel načrte. Temu je prav gotovo pripomoglo nekaj okoliščin. Po končanem študiju na akademiji je Borčić iskal osebni likovni izraz izven akademijskih struj ravno v času, ko se je začel in v svetovnih okvirih hitro trdno uveljavil Mednarodni grafični bienale. Sam je prvič sodeloval že na tretjem leta 1959 in kasneje bil reden gost. Na bienalu se je seznanil tudi z deli Johnnya Friedlaenderja, čigar atelje sta v letih 1958/59 za tri mesece študijsko obiskala skupaj z Janezom Bernikom. To je hkrati pomenilo tudi Borčićevo usmeritev v tehnike globokega tiska.
Za uvod v razstavo smo izbrali nekaj zgodnjih grafičnih listov žanrske motivike izvedenih v lesorezu, ki nekako napovedujejo avtorjevo nadaljnjo likovno usmeritev, ki pri Borčiću nikoli ni bila ekstravertirana in usmerjena v družbene heroizme kakršnihkoli vrst, temveč je vedno lovila intimno lirično atmosfero, umaknejo v intimo posameznika. Grafiki Komiška krčma, 1957 in Komiški atelje, 1957 nam prikažeta značilno zamreženo površino slikovnega polja (pri omenjenih grafikah iz Komiškega cikla umetnikova hči, umetnostna zgodovinarka Barbara Borčić omenja tudi migetajočo atmosfero mediteranskega žgočega sonca, ki poustvarja kontrastno igro svetlobe in senc), ki se pri Borčiću vije skozi celoten opus, se po potrebi redči ali gosti do te mere da postane ploskev oz. bariera. To vsekakor lahko povežemo tudi s podatkom iz avtorjeve biografije, ki beleži, da so Bogdana Borčića med drugo svetovno vojno še ne osemnajstletnika internirali v koncentracijsko taborišče Dachau. To je vsekakor močan vrez v psiho slehernega preživelega interniranca, ki se odraža skozi celo življenje. Ta dva lesoreza sta pomembna tudi zato, ker Borčić ukinja geometrijsko perspektivo ter jo nadomesti z nizanjem elementov po slikovni površini. S tem nadaljuje tudi v delih Ribiški portal II., 1962 in Ribiški portal IV., 1962 izvedenimi v tehniki jedkanice in barvne akvatinte v katere ga je po avtorjevih besedah usmeril Friedlaender, s čimer pri slednjem listu že zasledimo transformacijo predmeta v likovni znak. To je bilo obdobje Borčićeve naslonitve na informel. Sedemdeseta leta zaznamuje Borčičev opus predvsem motiv školjke. Borčić se je školjke lotil analitično, matematično, v njej je videl arhaizem naše civilizacije, introvertirano zaprt v oklep. Kot lahko vidimo v delu Mojcina školjka, 1978 te analize spominjajo na Da Vincijeve renesančne analitično kompleksne študije, polne robnih zapisov in različnih pogledov v prostoru. Sredi sedemdesetih je v opus ponovno vnesel precej novosti. Izvede serijo grafik kjer pride do pomanjšanih shematiziranih školjk, postavljenih v geometrijski perpetuiran red in kasneje tudi numeriranih, ki pogosto korespondirajo z drugimi školjkami razprostrtimi na slikovni ploskvi (Črni školjki, 1975). V naslednjih letih školjka v njegovih delih ni več unikatni univerzum sama po sebi temveč ostane najprej le še kot znak, ki izginja in dokončno tudi izgine ter postane zgolj številka v strogi geometrijski mreži (reminiscenca taboriščnega pogleda). To je pomenilo tudi prehod na cikel Znamenja, ki v avtorjevem opusu opredeljuje prvo polovico osemdesetih let. S tem se ponovno premakne bolj v sfere čiste likovne govorice. Serijo zaznamuje perpetuiranost podobe, ki doživlja manjše spremembe, ki so pogosto nakazane tudi v naslovu del (zadnja stran, sprednja stran, stanje po šestih mesecih). V tej seriji Borčić vse pogosteje posega po recikliranju grafičnih plošč, poudarek daje formatu in površinski strukturi slikovnega polja, ki je pogosto barvna. To je tudi postaja, ko se Borčić pripravlja zopet na intenziven vstop v slikarstvo, kjer se na minimalističen način izraža zgolj z barvo, z akrilnimi barvami slika monohromne slike velikih formatov. Drugi poudarek v tem obdobju je cikel grafik Vrez, kjer je Borčić na obdelano grafično ploščo naredil še dominantno globoko zarezo z nožem, kar v simbolični govorici pomeni nekakšen preboj. Te zareze so bile na nekaterih ploščah tako globoke, da je prišlo do perforacije plošče na način, kjer je z izjemnim obvladovanjem tehnik avtor to zavestno uporabil sebi v prid. V tem obdobju se Borčić povsem odmakne od mimetičnih podob, ki so v prejšnjem ciklu Znamenja deloma še prisotno, ter krene v polje abstrakcije na način minimalistične redukcije. Slikovno polje gradi v eksperimentiranju s tehnikami in grafičnimi ploščami, s spremembo ritma, črno belim kontrastom, z obrati okrog osi, ali pa z organizacijo slikovnega polja skozi razmerja monohromnih ploskev, katera je nadzoroval s tonskimi intenzivnostmi. V delih nastalih po letu 1997 je potrebno najprej opozoriti na pomembno značilnost, ki jo pri Borčiću nismo bili vajeni. Namreč na izraženo belino lista. Pri tem seveda ne gre za naključje, ampak za skrbno premišljen in analitičen organski razvoj njegovega likovnega ustvarjanja, ki ga je v končni konsekvenci v zadnjih ciklih pripeljalo do minimalistično poetičnih odtisov majhnih predmetov na veliko belo površino lista. S temi odtisi majhnega, v prostoru lebdečega predmeta na sredini lista, zasidranega v brezčasju avtorjevega spomina, na koncu postavitve v Galeriji Murska Sobota sintetiziramo vse, kar smo nanizali o grafičnem opusu Bogdana Borčića. Ostane zgolj intimna likovna poezija.
Bogdan Borčič
se je rodil leta 1926 v Ljubljani. Končal je Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in na isti akademiji še podiplomski študij slikarstva pri profesorju Gabrijelu Stupici. Izpopolnjeval se je na študijskih potovanjih po Evropi, od leta 1958 do 1959 v slovitem ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu. Na ALUO v Ljubljani je poučeval na slikarskem oddelku (od 1969 do 1973), od leta 1973 do 1984 pa na grafičnem oddelku. Leta 1979 je gostoval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku likovne akademije v Monsu v Belgiji. Njegova dela hranijo v svojih zbirkah mnogi svetovni muzeji, med drugim tudi dunajska Albertina, v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je urejen Grafični kabinet Bogdana Borčića v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec pa je na ogled stalna postavitev avtorjevih slikarskih del. Nagrado Prešernovega sklada je za slikarske stvaritve prejel leta 1965, leta 2005 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je leta 2014 v starosti 87 let, pokopan je v Slovenj Gradcu.
NATAŠA MIRTIČ. Grafike
14. 10. – 29. 12. 2021
Tako kot Bogdan Borčić je tudi Nataša Mirtič svojo študijsko pot končala kot akademska slikarka in grafičarka, vendar ona svoj umetniški opus gradi izključno v polju grafike. To prav gotovo močno temelji na profesorski dediščini Lojzeta Logarja, njenega mentorja na magistrskem študiju grafike, ter vsekakor tudi likovni poetiki Bogdana Borčića, ki je, zanimivo, na začetku svoje poklicne poti med drugim služboval in ustvarjal v Novem mestu, kjer živi in ustvarja Nataše Mirtič. To je morda najbolj razvidno ravno v ciklu, ki ga razstavljamo v Galeriji Murska Sobota in je bil najprej konec leta 2013 predstavljen v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani (zanimivo, takrat skupaj s pregledno razstavo grafik izjemne umetnice Zdenke Golob, nekdanje soproge Bogdana Borčića), leta 2015 pa v razširjeni izvedbi še v dislocirani enoti Galerije Božidar Jakac, v Lamutovem likovnem salonu. Zgoraj napisano potrjuje tudi dejstvo, da je Nataša Mirtič dve deli, ki sta vključeni na razstavo, posvetila ravno omenjenima umetnikoma in sicer, Zgodba za B.B., 2014 ter Sprehod z L. L., 2014.
Pozorni obiskovalec bo verjetno lahko že sam odkril, zakaj smo se skupaj s kolegi iz Galerije Murska Sobota odločili, da skupaj predstavimo izbor del iz Grafične zbirke Bogdana Borčića in razstave Nataše Mirtič, ki smo jo pred leti pripravili pri nas, saj je ena najbolj vidnih značilnosti pri določenih ciklih obeh ravno recikliranje grafičnih plošč.
Cikle tako zaznamuje predvsem perpetuiranost podobe, kjer na podlagi obračanja in razporeditev istih grafičnih plošč v različne kombinacije pri odtisih nastajajo manjše spremembe, ki so pri Borčiću pogosto nakazane tudi v naslovu del (zadnja stran, sprednja stran, stanje po šestih mesecih), pri čemer je poudarek predvsem na formatu in površinski strukturi slikovnega polja, ki je pogosto tudi barvna. Borčić na ta način predvsem preizprašuje likovne rešitve in poetično ostaja znotraj lastne intimne sfere, medtem ko Nataša Mirtič to reciklažo uporablja večplastno in veliko bolj družbeno aktivistično. Reciklaža sicer že sama na sebi nosi postulate ekološke osveščenosti, Mirtičeva pa svoja dela še dodatno nadgradi z ideološkimi zaznamki našega vsakdana, determiniranimi s skrajnostmi potrošniške prepojenosti družbe, pri čemer izpostavi kodne znake potrošništva, ki spodbudijo asociativni niz opozorilnih znakov za nevarnost. Dodatno jih podkrepi z razbrzdano strukturo že rabljenih grafičnih plošč, ki jih niza v novih sestavljankah na podlagi dekonstrukcije in nove konstrukcije. Kontrastno izpostavi podobe blagovnih znamk ali industrijskih kodnih zapisov, ki jih vedno sooči s črno, precej monohromno površino v obliki pravokotnika, ki s svojo monolitsko formo simbolizira nagrobni kamen. Na simbolni ravni nas avtorica opozarja na pasti potrošništva, ki zanemarjajoč vrednote, vleče svet v brezno pogube in v boj za preživetje.
Nataša Mirtič
se je rodila leta 1973 v Novem mestu. Leta 1997 je diplomirala na oddelku za slikarstvo pri prof. Andreju Jemcu, na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V letu 2001 je končala magistrski študij grafike pri prof. Lojzetu Logarju. Kot svobodna umetnica živi v Novem mestu. Večkrat je samostojno razstavljala in sodelovala na več izborih slovenske grafike doma in v tujini.
