BOGDAN BORČIČ, JOŽE TISNIKAR in KAREL PEČKO. Slike
20. 11. 1998 – 13. 12. 1998
Ob gledanju, vživljanju in podoživljanju njihovih likovnih stvaritev pa morda le odkrivamo in občutimo neko nenavadno povezanost, predvsem v močnem izžarevanju energije hladnih črnih, sivih, modrih, violetnih, zelenih in morda še kakšnih barvnih tonov, ki v Borčičevih slikah uresničujejo vizualizacijo uravnoteženja homogeniziranega življenja, v Tisnikarjevih slikah zrcalijo tesnobnost in krutost človeškega bivanja in v Pečkovih delih odražajo pridušeno dinamiko, občuteno znotraj bivajočih stalnih, v realnosti in v nadzemeljski svetlobi spoznavnih stvari in njihovega magičnega prehajanja v svet slikarjevih vizij.
Franc Obal
Bogdan Borčič
se je rodil 26. septembra 1926 v Ljubljani.
Med letoma 1943 in 1944 je obiskoval slikarsko šolo Mateja Sternena in risarsko šolo pri Francetu Goršetu. Leta 1944 so ga zaprli in internirali v Dachau, od koder se je vrnil po koncu vojne.
Po vojni je končal Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani (profesorji: F. Mihelič, G. A. Kos, B. Jakac, R. Debenjak, N. Pirnat in S. Pengov) in na isti akademiji podiplomski študij slikarstva pri profesorju Gabrijelu Stupici.
Med letoma 1952 in 1957 je bil zaposlen kot profesor v gimnaziji v Novem mestu, kjer je poučeval risanje in umetnostno zgodovino, nato je deset let vodil likovni oddelek v Centru za estetsko vzgojo (poznejšem Pionirskem domu). Izpopolnjeval se ja na študijskih potovanjih po Evropi, od leta 1958 do 1959 v slovitem ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu. Na ALU v Ljubljani je poučeval na slikarskem oddelku (od 1969 do 1973), od leta 1973 do 1984 pa na grafičnem oddelku. Leta 1979 je gostoval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku Likovne akademije v Monsu v Belgiji. Od leta 1980 živi in ustvarja v Slovenj Gradcu.
Bogdan Borčić je za svoje delo prejel pomembne domače in mednarodne nagrade. Leta 1965 je prejel nagrado Prešernovega sklada, 1977 Župančičevo nagrado za slikarstvo in leta 1982 Jakopičevo nagrado. Poleg teh je prejel vrsto razstavnih slikarskih in grafičnih nagrad ter priznanj, med drugimi 3. nagrado na razstavi »Mir, humanost in prijateljstvo med narodi« v Slovenj Gradcu leta 1966. Leta 1992 ga je Občina Slovenj Gradec počastila z Bernekerjevo nagrado. V letu 2005 je prejel Prešernovo nagrado.
Jože Tisnikar
se je rodil 28. februarja 1928 ob vznožju Pohorja v vasi Mislinja. Imel je težko otroštvo, osnovno šolo pa je zapusti že po štirih letih. Ko je nastopila očetova smrt, je moral zasesti njegovo delovno mesto v tovarni lepenk, kjer je delal, dokler ga niso vpoklicali v vojsko. V Pirotu na jugu Srbije je v vojski preživel polni dve leti na bolniškem oddelku. Po končanem služenju se je vrnil v domačo vas in jo kmalu zapustil. Preselil se je v Slovenj Gradec in se zaposlil v tamkajšnji bolnišnici, kjer je opravljal pretežno fizična dela s pacienti. Po dveh letih dela na oddelku so v bolnici odprli prosekturo v kateri so ga zaposlili. Tam je delal do svoje upokojitve leta 1983.
Tisnikar je bil slikar samouk. Dolgo je opravljal delo delavca v secirnici. Med letoma 1954 in 1964 se je slikarsko izoblikoval pod mentorstvom akademskega slikarja Karla Pečka v Slovenj Gradcu. Postal je cenjen med ljudmi, šolanimi slikarji in kritiki. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1970 za slikarska dela, razstavljena v letu 1969. Bil je slikar, ki ga je priznala in cenila tudi tujina. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Njegove umetnine so polne ekspresivnih in eksistencialističnih vsebin. Ustvarjal je risbe in slike v različnih tehnikah, posebej v tehniki enkavstike. Umrl je v prometni nesreči, kmalu po julijski otvoritvi velike retrospektivne razstave v galeriji v Slovenj Gradcu. Pred galerijo so mu po smrti postavili spomenik, delo Mirsada Begića.
Karel Pečko
Rojen 29.9.1920 v Vuhredu.
Je akademski slikar in umetnik. Že v rani mladosti je moral v svet, kjer je kot priložnostni delavec pomagal urejati hudournike, zatem je bil gozdarski delavec na žagi in v tovarni na Muti, kjer se je priučil kovaštva. Okupator ga je med vojno mobiliziral in poslal na prisilno delo v Nemčijo. Leta 1954 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
Od leta 1954 do 1962 je bil likovni pedagog na nižji gimnaziji in osnovni šoli v Slovenj Gradcu. Od leta 1957 je poleg svojega dela v šoli upravljal še Umetnostni paviljon v Slovenj Gradcu, leta 1963 pa je postal njegov ravnatelj. Od leta 1975 do 1991 je vodil tudi Zavod za kulturo v Slovenj Gradcu. Potoval je v Italijo, Avstrijo, Francijo, Nemčijo in Češkoslovaško, kjer se je študijsko izpopolnjeval. Njegov slikarski opus zajema poleg mnogih skic, risb, oljnih slik in pastelov tudi stenske kompozicije.
Njegova dela lahko najdemo na številnih javnih mestih (Splošna bolnišnica v Slovenj Gradcu, Hotel Bellevue, Rotenturn, Hotel Kompas, Bled – »Vila Moj mir«) in tudi v zasebnih zbirkah po vsem svetu: Jugoslavija, Avstrija, Nemčija, Švedska, Francija, Švica, Anglija, Grčija, Tunizija, Japonska, Avstralija, ZDA, Kanada. Poleg slikarstva se je Pečko ukvarjal tudi s keramiko, grafičnim oblikovanjem, delal je scene za lutkovno gledališče. Kot galerist je ves čas spremljal sodobno slovensko likovno umetnost.
Dobil je več nagrad in priznanj za svoje delo na likovnem in galerijskem področju: 1965 – Prešernovo nagrado okraja Maribor, 1975 – Bernekerjevo nagrado in 1981 – Valvasorjevo nagrado. Prav tako ga je RTV Slovenija uvrstila leta 1976 v serijo oddaj Slikarske tehnike in leta 1977 na izviren način predstavila njegovo slikarstvo. V nizu oddaj Sodobniki leta 1982 pa je bila slikarjeva monografska upodobitev, ki jo je scenaristično zasnoval Jože Perko, režiral pa Drago Pečko.
