CARLO FONTANA. Slike
28. 6. – 23. 8. 2018
Galerija Murska Sobota (velika galerija)
Razstava slik Carla Fontane je rezultat sodelovanja med italijansko umetniško revijo Juliet in Galerijo Murska Sobota. V sodelovanju z omenjeno revijo smo doslej na samostojnih in skupinskih razstavah v galeriji Mini Mu v Trsti in v Muzeju moderne umetnosti Ugo Cará v Miljah realizirali razstave Dominika Frasa, Matjaža Gederja, Gregorja Purgaja, Nataše Kos in Mirka Rajnarja. V Galeriji Murska Sobota pa smo doslej predstavili del italijanske umetnice Elisabette Bacci.
»Med slikarjevimi pogostimi motivi izstopa tudi motiv hiše. Maria Luiza Trevisan v svojem besedilu Domišljijski svet o tej Fontanovi naslikani hiši pravi, da gre za tipično italijansko hišo, ki v svoji osnovi izvira iz grškega templja in je sestavljena iz pronaosa in timpanona ter da gre hkrati za hišo, kakršno bi naslikal italijanski otrok, ne glede na to, v katerem delu sveta živi. Te hiše, ki v svoji škatlasti izvedbi na umetnikovih slikah spominjajo tudi na hiše iz fresk italijanskega trecenta, so za slikarja nezamenljivi simboli doma. So znaki ali smerokazi, ki umetnika v naglici sodobnega časa s svojo čvrsto negibnostjo vedno znova tolažijo in mu dajejo razlog in voljo do optimizma.«
dr. Robert Inhof (odlomek iz razstavnega kataloga)
Carlo Fontana
je rojen v Neaplju leta 1951, kjer je končal tudi Akademijo za likovno umetnost. Svoja dela je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah po Evropi. Živi v Casierju pri Trbižu.
NATAŠA KOS. Dolgočasje s kavča
28. 6. – 23. 8. 2018
Galerija Murska Sobota (mala galerija)
»Vsako naključje se na neki točki razkrije kot nujnost ali usojenost. Pri fotografinji Nataši Kos si to razmerje med naključnostjo in usojenostjo lahko razložimo na povsem enostaven način. Fotografinja, ki takrat še ni mogla vedeti, da je fotografinja, je namreč fotografski aparat dobila leta 2012 za svoj rojstni dan. Naključno darilo se je v njenem primeru izkazalo kot najboljše možno darilo. Seveda je šlo za predmet, a hkrati za takšen predmet, ki sam zase ne pomeni nič, če ne sproži posebne izvirne ustvarjalnosti v tistem, ki z njim upravlja. Pogled skozi objektiv fotografskega aparata je Nataši Kos omogočil pogled na tisto, kar se skriva izza vsakdanjih stvari. Z razbiranjem in interpretiranjem vsakdanjih stvari, ki v njenih fotografijah postanejo povsem nevsakdanje, je Kosovi uspelo – od njenih prvih fotografij, ki so bile sicer še sila okorne, a so že izkazovale neko posebno senzibilnost – v zelo kratkem času narediti izjemen umetniški razvoj. Temu pričajo tudi številne samostojne in skupinske razstave, prav tako pa je na svoje delo opozorila tudi kritike iz uglednega tujega strokovnega in dnevnega tiska.«
»Na teh fotografijah pogosto najdemo tudi avtoričino lastno podobo, vendar pa te lastne podobe ne moremo razumeti kot njen neposredni avtoportret. Prej gre za izraz duhovnega stanja, tistega, v katerem Kosova režira svoje prizore, pri tem pa njena podoba – tudi zaradi pomanjkanja modelov – postane zgolj naključni cameo appearance, ki se kot duh iz nekega drugega časa po pomoti znajde v presečišču dveh svetov. Na takšen način tudi njena lastna podoba postane metafora, ne za avtoričino, temveč za splošno osamljenost in odtujenost. Njena lastna podoba – ne glede na to, v kakšnih razlomljenih duhovnih stanjih se pojavlja – je hkrati tudi tisti moment, ki na njenih fotografijah simbolizira življenje in nudi uteho. V nekaterih primerih se tej pozitivni konotaciji pridruži tudi jata vran, ki v nasprotju s podobo človeka izraža družabnost in medsebojno komunikacijo, medtem ko so eksterierji in interierji na njenih slikah povsem opusteli in neobljudeni. Pri fotografijah Nataše Kos gre za stanje mimobežnosti srečanj, ki niso prava srečanja, in pogledov, ki niso pravi pogledi.«
dr. Robert Inhof (spremna beseda v galerijskem listu)
Nataša Kos
je rojena leta 1971 v Murski Soboti, kjer tudi živi in dela. Je amaterska fotografinja, ki se je s fotografijo začela ukvarjati povsem naključno. Sodelovala je na številnih fotografskih natečajih in razstavah doma in v tujini.
EVA ŽULA. Vez
28. 6. – 23. 8. 2018
Galerija Murska Sobota (balkon)
»Eva Žula je umetnica, ki jo širše občinstvo komajda pozna. Razlog je zlasti ta, da umetnica ustvarja zelo počasi in z dolgimi obdobji inkubacije, pa tudi do razstavljanja svojih del ne kaže posebnega navdušenja, vsaj ne v smislu, da bi v svojem življenjepisu nizala seznam razstav. Tisto, kar ustvarja, je popolnoma brez rokohitrskih potez, s katerimi bi brez potrebe v kvantitativnem smislu namnožila svoja dela. Njen pristop je torej izjemno počasen, a hkrati skrbno premišljen, saj se njena dela dopolnjujejo, nadgrajujejo in povezujejo v širši kontekst, v katerem izkazujejo izjemno bogastvo pomenskih ravni in antropoloških struktur.«
»Svet, ki ga kakor iz kavnih usedlin prerokuje in napoveduje Eva Žula, je distopičen svet, v katerem bo mati samo mlekomat, dojenčki pa brezdušni, uniformirani in nenasitni kloni, ki Zemlje ne bodo poselili, ampak jo bodo izsesali. Med materjo in dojencem, razen dojenja, ni nobene komunikacije. Tisto, kar bi morala biti čustvena vez, je vez, ki ne povezuje. Prej bi lahko rekli, da gre za vez, ki je enaka verigi priklenjenega galjota, le da s to razliko, da se zdaj najdeta galjota na obeh koncih vezi. Izza naličja materinstva se tako razkrije njen pravi obraz, ki ni nič drugega kot njen groteskni in grozljivi dvojnik. Ta dvojnik ni niti najmanj smešna karikatura materinstva, ki se razkrije kot plastična in doječa lutka Barbika s prav tako plastičnim in prav tako lažnim dojencem.«
dr. Robert Inhof (odlomek iz razstavnega kataloga)
Eva Žula
je rojena leta 1979 v Mariboru. Diplomirala je na Pedagoški fakulteti v Mariboru, na smeri likovna umetnost. Leta 2012 je opravila strokovni izpit na področju socialnega varstva. Zaposlena je kot strokovni vodja v Domu starješih občanov v Gornji Radgoni.
