GALERIJA EQURNA PREDSTAVLJA ŠTIRI GENERACIJE: ZMAGO LENÁRDIČ, KSENIJA ČERČE, STAŠ KLEINDIENST, GAŠPER CAPUDER
5. 9. – 9. 10. 2024
Galerija Murska Sobota,
Galerija Equrna se je s svojimi umetniki v Galeriji Murska Sobota predstavila že leta 1983. Pričujoča razstava predstavlja nadaljevanje tega sodelovanja, ki je zasnovano obojestransko, saj bomo meseca novembra v Galeriji Equrna v Ljubljani gostovali s slikami Franca Mesariča iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota.
Umetniki, ki bodo na razstavi predstavljeni po izboru kustosa Arneja Brejca predstavljajo štiri generacije likovnih ustvarjalcev: Zmago Lenárdič (r. 1959), Ksenija Čerče (r. 1969), Staš Kleindienst (r. 1979), Gašper Capuder (r. 1987). Gre za umetnike, ki imajo izrazito samosvojo likovno govorico in pripadajo oz. so bili izpostavljeni različnim likovnim vplivom in obdobjem. Njihova umetnost, njihovo ustvarjanje je aktivno in živi v času. Razstava bo predstavila vsakega umetnika v svojem prostoru. Razstavljena bodo dela, ki so nastala v zadnjih treh, štirih letih in odražajo njihovo trenutno razmišljanje in raziskovanje. V njih pa so naseljene vsebine, ki segajo od družbene kritičnosti, osebnega doživljanja in igrivosti, do čistega likovnega raziskovanja.
Tema razstave pa ni samo predstavitev posameznega umetnika, ampak bo poskusila vsebinsko zaokrožiti utrip sodobnega časa skozi pogled in občutljivost štirih generacij.
Kustos razstave: Arne Brejc, direktor Galerije Equrna
Pred enainštiridesetimi leti, 1983, je Equrna gostovala v tej čudoviti galeriji. Takrat so gledalci videli tradicionalne slike, velike dvodimenzionalne formate, slikane z akrilom na platno, in vsaka slika je pripovedovala kakšno posebej izrazito zgodbo iz umetnikovega osebnega predstavnega, miselnega ali domišljijskega življenja, to je bil čas postmodernih avtopoetik. Nihče izmed takratnih danes znanih, v zgodovino sodobne umetnosti že vpisanih ustvarjalcev, si pred štiridesetimi leti ni niti v sanjah predstavljal, kako se bo slikarstvo v obdobju digitalne vizualne tehnologije spremenilo, razlika se izmika kakršnikoli primerjavi – in vendar je ostalo slikarstvo! Glavna sprememba ni samo v formatih in tehnologiji, ki je takrat še nismo mogli v celoti razumeti in uporabljati, ampak v obeh ključnih kriterijih: kako slikarstvo biva, kako obstaja, iz česa je narejeno in kaj ta nova materialnost slike sporoča in pripoveduje, kaj predstavlja.
Po vdoru digitalne slikovnosti v umetnost, smo si pred štiridesetimi leti predstavljali, da bodo slike vedno bolj umetelni videzi, da bo digitalni svet spremenil slike v tehnološke ekrane, v velike monitorje, v simulakre brez snovne prezence, v podobe, ki bodo živele, kot živijo piksli, elektronski signali v modernih medijih. Zgodilo pa se je prav nasprotno: slike so postajale vse bolj materialne, snovne, fizične, zavzemale so prostor v galeriji, skoraj smo jih dojeli kot predmete, haptične, dotakljive artefakte, zraven pa popolnoma nepredvidljive v izgledu in vsebinah, neke nove predstavne uganke, včasih skoraj šifre, kodirane reliefne površine, optični protokoli, katerih algoritme s težavo prepoznamo. Zraven pa se nam zdi, da je vse, kar na njih vidimo, tako čudno znano, kot da smo kakšen predmet, material ali podobo že nekje videli, pa je zdaj postavljena v nepričakovana vidna in snovna protislovja, v nepričakovana okolja, ali jih prepoznamo kot mehanične izdelke, orodja, vsakdanje predmete, igračke, ki so kar naenkrat izgubili svoje nekdanje uporabne namene, svojo orodnost, kot bi se izrazili filozofi. Nekaj, kar mislimo, da nam je znano, je v teh slikah/predmetih naenkrat tuje ali vsaj malo verjetno.
Pri najmlajšem (avtorju), Gašperju Capudru, se zagledamo v znano notranjost (interier), toda nekateri predmeti so popolnoma absurdni tujci v njej, ki jih narekuje algoritem nekega igrivega, jezikovnega protokola; ali pa so majhne slike v razmerju do objekta domačne in tuje hkrati, v resnici materialne sledi postopka, v katerem so nastale: postopek je podoba. Tu ni nobene metafore, sami indeksi, delovni procesi. Torej metonimije.
Kleindienstove slike so polne čudovitih podrobnosti. Toda ko jih pregledujemo, opazimo, da so številni predmeti, figurice, hiše, ceste, pokrajine v popolnih prostorskih in pomenskih protislovjih, kar naenkrat postane nekaj navidez prijaznega in znanega problematično, polno začudenja, celo grožnje. Ampak spet: tu ni intimnih, liričnih ali pedagoških metafor in estetskih iluzij, vse je realno, ozemljeno. Znova: metonimično.
Delo Ksenije Čerče je kot potovanje skozi – kot jih sama imenuje – prepovedane in skrivnostne postopke, metode in tehnike. Čutnost, celo zvočnost se preliva v svetleče ploskve, se razraste v nenavadne, snovno prav izjemne predmete, ko se sprašujem, ali vidim predmet ali pojav, ampak vsi predstavni ali miselni koncepti so sijajno, do popolnosti materializirani, so snovi, materiali, prostor zavzemajoči slikarski predmeti ali izjemno upodobljene čutne fantazme.
Najstarejši, Zmago Lenardič, pa vidi svet v njegovih krivicah, prekrških in nesmislih, v vsakdanjih paradoksih, z modrostjo preizkušenega filozofa, ki zna vsako ideologijo preoblikovati v novo slikovno resničnost in jo z neonskimi komentarji približati gledalcu. Njegova angažiranost ni vsiljiva, toda zato nič manj resnična in zavezujoča.
Štirideset let je minilo, galerija Equrna ni nikoli verjela v smrt slikarstva, v konec umetnosti, zdaj živi sredi prelivajoče se slikovne sodobnosti, sredi materialnih dokazov, da je slikarstvo sposobno najbolj nepričakovanih metamorfoz in preobratov, da je veliki Subjekt naše pretekle civilizacije in da je pri tem tudi izziv novi umetni inteligenci: lahko, da ga bo ta posnemala, a kot Ahil nikoli ne ujame želve, bo v takšni aporiji slikarstvo zmeraj korak pred svojo na videz nepremagljivo tekmico.
Arne Brejc
