GUSTAV GNAMUŠ. FUGA (slike 2018 – 2022)
8. 4. – 18. 6. 2022
Gustav Gnamuš se je v Galeriji Murska Sobota s svojo samostojno razstavo prvič predstavil leta 2009. Njegova razstava z naslovom Fuga je tako že njegova druga razstava v naši galeriji in je rezultat umetnikove želje, da bi se v naši galeriji predstavil še enkrat, in sicer z razstavo slik in gvašev, ki so nastali med leti 2018 in 2022. Prav tako smo si tudi mi želeli še enkrat predstaviti dela tega pomembnega predstavnika slovenskega visokega modernizma, Prešernovega nagrajenca in dolgoletnega predavatelja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Ker človeško oko opazi samo kontraste med svetlim in temnim, Gnamuš svojih slik na samostojnih razstavah ne postavlja po načelu kontrastov, ampak postavlja skupaj slike, med katerimi ni velikih kontrastov, saj tako prehajanje pogleda s slike na sliko ni blokirano s kontrastom, pač pa pripravi oko na zaznavanje tistih minimalnih razlik v stopnjevanih barvnih odtenkih, ki so za Gnamuševo slikarstvo bistvenega, usodnega pomena. Te minimalne, komaj zaznavne razlike barvne intenzivnosti povzročajo vedno nova vibriranja in pulziranja slikovne membrane. Za njegove slike ne moremo reči, da na njih ni ničesar, saj je tisto, kar na njih najdem, ravno afirmacija niča, in to v smislu polne praznine zenovskega niča. Pred Gnamuševimi slikami je gledalec neizprosno sam in kot tak vedno nagovorjen izrazito osebno. Gledalec v sliki ne najde nobene oprijemljive izkustvene točke, ki bi mu kakorkoli pomagala pri kakršnikoli orientaciji. Jure Mikuž v slikarjevi monografiji pravi, da s tem, ko je »slikar uporabil samo kompozicijsko ogrodje brez figur, gledalca ne vabi z božjimi implikacijami, temveč mu ponuja beležke psihičnega stanja, ki izraža subjektovo neosebno vpisovanje kot nekakšno v sliki ustaljeno premirje.«
Stanje, v katero se pred njegovimi slikami lahko zamakne tudi likovno neizšolan, a senzibilen gledalec, je stanje meditacije. Vendar pa pri tem ne gre za meditacijo o čemerkoli, saj na Gnamuševih slikah dimenziji gledalčevega časa in prostora povsem izgineta. O njegovih slikah lahko govorimo kot o meditativnih poljih, pri čemer pa meditacija, v katero zapade gledalec njegovih slik, ni ne premišljevanje o čemerkoli, prav tako pa tudi ni premišljevanje o čem posebnem. V bistvu bi lahko rekli, da je gledalec pred njegovimi slikami postavljen v stanje, v katerem sploh nič ne premišljuje. Vendar pa ta izostanek premisleka ne pomeni, da z njim lahko povežemo tudi ustaljene pejorativne fraze.
Ko slika postane razumljena kot nekaj, kar lahko razumemo tudi kot tisto, kar »ni od tega sveta«, nastopi popolna uglasitev in pomiritev gledalca, tako s samim seboj, kakor tudi z vsem, kar ga obdaja. Prav tako gre za popolno izničenje vseh človeških priučenih vedenj, pričakovanj, želja in strahov, ki so, recimo v budizmu, prepoznani kot prazne kreacije našega lastnega uma, ki se ravno v trenutku, ko so spoznane kot prividi, razblinijo v nič. Platon je govoril o anamnezi (spominjanje), s katero je v dialogu Menon označil spoznavanje idej, ki jih je človeška duša pred tem dejanskim telesnim življenjem v svetu idej zrla neposredno. Vsakršno pravo, dejansko spoznanje, je po Platonu namreč identično s spominjanjem. Gledanje v polno barvno praznino pri Gnamuševih slikah ni več biološka, temveč metafizična kategorija. Gre za gledanje, pri katerem imamo občutek, da to kar vidimo, gledamo sočasno skozi mikroskop in teleskop. Četudi umetnik pri svojem ustvarjanju izhaja iz kakega konkretnega predmeta, se ta predmet na končni sliki spremeni v neko povsem drugo obliko in izgine.
Gnamuševe slike so subtilna medigra subjektivnega in objektivnega. Na njih ne moremo prepoznati skorajda ničesar, kar bi poprej poznali, prav tako pa njegove slike tudi ne zrcalijo nas samih. Zrcalijo samo svoja lastna in svobodna barvna polja. Tudi samih barv več ne moremo povezati ne z barvami iz standardiziranih barvnih lestvic ne z barvami naših najljubših predmetov ali oblačil. Barva se nam tako predstavi kot nekaj, o čemer nimamo svojega poprejšnjega izkustva, saj jo zelo težko povežemo z nam že znanimi stvarmi.
V sodobni hiperprodukciji vizualnega, ob kateri se človeku zdi, da je podoba živa edinole takrat, ko je narejena na elektronskih zaslonih, če se venomer premika, blešči, utripa in na vse možne načine, tudi s pomočjo ravno tako kričavih zvokov in bolj ali manj nesmiselnih sloganov, agresivno opozarja nase, se Gnamuševe slike zdijo kot samotarski relikti preteklosti. Kot takšne jih je vedno potrebno najti. Če jih najdemo, se dialog z njimi vzpostavi sam od sebe. Njegove slike v svoji povsem nesodobni nevsiljivosti in tišini lahko tudi prezremo. Vendar pa so Gnamuševe slike velikodušne tudi v tem smislu; nikomur ne očitajo ničesar, še najmanj to, če jih nekdo prezre, saj že v osnovi niso bile narejene za to, da bi razsojale in moralizirale, temveč so bile narejene iz enostavne in pristne notranje nuje; iz umetnikovega hrepenenja in kategoričnega imperativa po lastni interpretaciji medigre nevidnega in vidnega sveta. Gnamuševo delo kot tako ne sodi niti v preteklost niti v prihodnost, temveč sodi in bo sodilo tja, kamor sodijo vsa pomembna umetniška dela – vedno znova v tisti krhki in izmuzljivi zdajšnji trenutek, katerega obremenjeni s svojimi vnaprejšnjimi pričakovanji, željami in strahovi vedno znova prezremo.
dr. Robert Inhof (iz razstavne zloženke)
Gustav Gnamuš
se je rodil 18. novembra 1941 v Mežici na Koroškem. Po končanem učiteljišču v Mariboru (1956-1961) je študij nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1961-1966) pri profesorjih Maksimu Sedeju, Francetu Miheliču in Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1966 pri profesorju Maksimu Sedeju. Med letoma 1967 in 1971 je bil likovni pedagog na osnovni šoli na Prevaljah, nato je šest let ustvarjal v svobodnem poklicu (1972-1978), hkrati pa honorarno poučeval likovno vzgojo na osnovni šoli Tone Tomšič v Ljubljani. Leta 1979 je bil izvoljen za docenta na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je bil od leta 1990 do upokojitve leta 2011 redni profesor za risanje in slikanje.
Za svoj slikarski opus je Gnamuš prejel številne nagrade in priznanja doma in na tujem. Med najpomembnejšimi izdvojimo najvišje stanovsko priznanje – Jakopičevo nagrado, ki mu je bila podeljena leta 1996 za razstavo v Špitalski kapeli v Celju. Leta 1992 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarsko razstavo v Mali galeriji, leta 2001 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
