Galerija Murska Sobota, 15. januar – 14. marec 2025
Kustos razstave: dr. Robert Inhof
Ogromen opus Mirsada Begića zajema plastike malih dimenzij, javne spomenike in risbe. Ravno Begićeve risbe pa so tisti del njegovega opusa, ki je najbolj obsežen, a širšemu občinstvu hkrati tudi najmanj znan. Begić je doslej razstavljal zelo redko, največjo razstavo njegovih risb so mu pripravili leta 2003 v Obalnih galerijah Piran, kjer je ob tej priložnosti izšel tudi obsežen katalog s spremnim esejem Andreja Medveda. Pri njegovih risbah gre za krokije, skice, pripravljalne in samostojne risbe in kolaže, ki jih je umetnik tako rekoč obsesivno ustvarjal vzporedno ob svojih kiparskih delih. Po formatu so te risbe zelo različnih dimenzij: od miniaturnih pa vse do monumentalnih formatov. Za razliko od javnih plastik in portretov, ki so nastajali bolj ali manj po naročilu, so Begićeve risbe nastajale predvsem iz neke notranje nuje, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov, zaradi katerega njegove risbe ohranjajo prvinsko neposrednost. Te umetniške neposrednosti ne skali niti spoznanje, da umetnik riše pravzaprav več, kot kipari, saj je ravno risba tisti medij, s katerim se zanj začne in sklene vsak posamični dan. Hkrati pa risba predstavlja izraz njegovih vsakodnevnih zaznamkov in artikulacij, ki jih umetnik intuitivno zasluti v specifičnih koordinatah, v katerih za en sam mimobežen in težko ulovljiv trenutek sovpadeta sedanjost in preteklost, tostransko in onostransko.
Risbe, ki so se od Begićevih študijskih let naprej množile v njegovem ateljeju, je umetnik konec leta 2023 in na začetku leta 2024 spremenil v tisto, čemur sam reče slike. S tem ko so risbe postale slike, bi jih v bistvu morali označevati dve letnici nastanka, prva je letnica nastanka risbe, druga pa letnica umetnikove preobrazbe risbe v sliko. Begić je risbe kaširal na skrbno izbrana platna, jih z ročnimi intervencijami poenotil ter jih tako zlil z novim nosilcem. Platna, na katera so risbe kaširane, tako dobijo funkcijo paspartuja, umetnik pa s hitrimi potezami združi in zlepi robove risbe z nosilcem. Risbo na ta način flankira, jo tako ali drugače zameji ter z barvo naključno poškropi tako risbo kot ozadje. Risba je na takšen način postavljena v povsem nov prostor, celoten risarski opus pa je vizualno poenoten; vse risbe so sedaj spremenjene v slike in opremljene natanko tako, kakor si je zamislil umetnik.
Mirsad Begić (r. 1953, Glamoč, Bosna in Hercegovina). Leta 1979 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (profesorji Zdenko Kalin, Slavko Tihec in Drago Tršar). Leta 1982 je odpotoval v London, kjer seje poldrugo leto izpopolnjeval na St. Martin's School of Art in pod uradnim vodstvom Anthony Cara sodeloval z Davidom Annesleyem, Michaelom Bolusom, Phillipom Kingom in drugimi, predvsem pa s Timom Scottom. Begić je avtor številnih javnih plastik, njegova dela pa se nahajajo v številnih javnih in zasebnih zbirkah doma in v tujini. Mirsad Begić ustvarja v glini, mavcu, keramiki, bronu in različnih netipičnih materialih, od kosti, peska, voska do vrvi. Vse svoje ideje najprej skicira; riše celote in posamezne detajle. Oblikoval je tudi posamezne gledališke scenografije. Razstavljal je in razstavlja v Sloveniji in zunaj nje (od bivših republik Jugoslavije, v Nemčiji in vse do Japonske). Živi in dela v Ljubljani.
Novembra 2012 so Obalne galerije pripravile razstavo njegovih novejših del. Na Ljubljanskem gradu so v peterokotnem stolpu 6. marca 2013 odprli razstavo njegove amorfne oblike, obogatene z avtorsko postavitvijo in risbami. Manjša razstava risb je bila v galeriji Novak na ogled septembra 2023. Aprila 2024 so v Piranu predstavljene njegove risbe križanega. Maja 2024 so odprli njegove razstave risb v Dubrovniku, na Vrhniki (Sv. Trojica) in v Ljubljani.
Leta 2019 je bil v Murski Soboti postavljen Begićev javni spomenik ob 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.
Leta 2000 je umetnik za cikel Ohraniti sanje dobil nagrado Prešernovega sklada.
