Razstave

Pri zasnovi letošnjega izbora se nismo odločili za tematski ali problemski koncept, temveč enostavno za izbor umetniških del, ki smo jih pridobili v zadnjem desetletju. Za aktualno razstavo smo morali izbirati med stoosemindevetdesetimi umetniškimi deli, ki nam jih je uspelo pridobili v tem časovnem obdobju.

Galerija Equrna se je s svojimi umetniki v Galeriji Murska Sobota predstavila že leta 1983. Pričujoča razstava predstavlja nadaljevanje tega sodelovanja, ki je zasnovano obojestransko, saj bomo meseca novembra v Galeriji Equrna v Ljubljani gostovali s slikami Franca Mesariča iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota.

Sodelujejo: Kaja Bakan, Katja Bednařik Sudec, Sandi Červek, Aleksandra Fekonja, Špela Fridau, Matjaž Geder, Matej Gider, Črtomir Just, Rene Ketiš, Klaudia Kolarič, Petja Kolenko, Fortuna Lazar, Katja Pál, Jim Pavlica, Gregor Purgaj, Mirko Rajnar, Bine Šedivy, Špela Šedivy, Eva Žula

Marko Zorović je slikar, za katerega ne moremo reči, da je trendovski ali modni umetnik, ki stremi k nekim nasilnim in dokončnim prekinitvam s zgodovino slikarstva in k prisilnemu izumljanju nečesa, česar še nihče doslej ni videl. Njegovo izhodišče je ravno obratno, saj svojega navezovanja na slikarsko zgodovino niti najmanj ne skriva, temveč ga zelo jasno izpostavlja.

Nikolaj Beer in Herman Gvardjančič sta slikarja, ki sta v letu 2023 prejela Prešernovo nagrado. Herman Gvardjančič je dobil nagrado za življenjsko delo, Nikolaj Beer pa nagrado Prešernovega sklada. Slikarja izhajata iz povsem različnih geografskih, kulturnih, jezikovnih in osebnoizpovednih okolij. Skoraj bi lahko rekli, da med njima obstaja več razlik kot sorodnosti, hkrati pa se v svojem ustvarjanju na nek način dopolnjujeta, saj govorita isto, le da vsak na svoj način.

Štefan Galič (1944─1997) je bil eden izmed redkih v Pomurju živečih in delujočih umetnikov, ki si je za svoj glavni umetniški izraz izbral barvni lesorez. V tem mediju je do potankosti razvil svoj osebni in izvirni likovni jezik, s katerim je zaslovel ter za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja. Bakos Tamás je samouk, ki je dvanajst let živel kot brezdomec na ulicah Budimpešte in le za las preživel napad s strelnim orožjem. Njegovega ustvarjanja ne moremo pripisati nobenemu znanemu likovnemu gibanju, vendar navdušuje z izraznostjo svojega slikarstva.

Razstava je ponovitev istoimenske razstave akademskega slikarja in grafika Lojzeta Logarja iz leta 2020, ki pa je takrat javnost žal ni videla zaradi pandemije koronavirusa in posledičnega zaprtja galerij.

Razstava Dragice Čadež z naslovom Zgodba o lesu in glini predstavlja presek več kot petdesetletnega opusa umetnice, ki je od sredine 60. let dodobra zaznamovala slovenski in širši regionalni kulturni prostor. Na ogled so izbrana dela iz zbirke Galerije Božidar Jakac, ki v svoji zbirki hrani več kot 270 del.

Hubert Klotzeck je fotograf, lastnik galerije in tiskar umetniških del. Njegova področja delovanja so avdio in digitalni mediji ter predvsem fotografija.

V Galeriji Murska Sobota smo se začeli povezovati in sodelovati tudi s slovenskimi zasebnimi galerijami, saj ima prenekatera izmed teh galerij v svojih zbirkah številne posamične umetnine, v nekaterih primerih pa kar odlične zbirke najpomembnejših slovenskih umetnikov. Janez Bernik, Endre Göntér

Akademski slikar Marjan Gumilar je znano in cenjeno ime slovenske likovne umetnosti, ki ga na ustvarjalni poti spremljamo že skoraj štiri desetletja. Sodi v krog umetnikov, ki je v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja vzniknil na postulatih visokega modernizma.

V Galeriji Murska Sobota bosta tokrat v istem terminu na ogled dve razstavi, ki sta obe plod medgalerijskega sodelovanja s kulturnima ustanovama iz Dolenjske. Razstavo Mitje Konića smo pripravili v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca iz Kostanjevice na Krki, razstavo umetnic Tine Đenadić in Nataše Gašparac pa v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Kočevje, pod okriljem katerega deluje Likovni salon Kočevje. Tovrstne izmenjalne razstave pomembno bogatijo naš razstavni program, saj pomursko publiko seznanjajo s sodobno likovno produkcijo, ki nastaja v drugih slovenskih pokrajinah, hkrati pa nam takšno vzajemno sodelovanje omogoča, da domače, pomurske avtorje, predstavimo tudi v razstaviščih izven Prekmurja.

V četrtek, 30. junija, bo v Galeriji Murska Sobota ob 18. uri na sporedu otvoritev že 8. državne tematske razstave z naslovom Videz tipnega. Razstava, ki bo na ogled do 10. avgusta letos, je nastala v sodelovanju Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Območne izpostave JSKD Murska Sobota.

Gustav Gnamuš se je v Galeriji Murska Sobota s svojo samostojno razstavo prvič predstavil leta 2009. Njegova razstava z naslovom Fuga je tako že njegova druga razstava v naši galeriji in je rezultat umetnikove želje, da bi se v naši galeriji predstavil še enkrat, in sicer z razstavo slik in gvašev, ki so nastali med leti 2018 in 2022. Prav tako smo si tudi mi želeli še enkrat predstaviti dela tega pomembnega predstavnika slovenskega visokega modernizma, Prešernovega nagrajenca in dolgoletnega predavatelja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Pri Kirbiševi murskosoboški razstavi Predmeti in podobe ne gre za pregledno razstavo v kronološkem smislu, kljub temu pa ta razstava na specifičen način sintetizira in zgosti celotno umetnikovo dosedanje ustvarjanje. Na njej so zajete številne zanj značilne dvojnosti, med katerimi je najpomembnejša ta, da je nekaj celovitega lahko predstavljeno tudi kot posamično; kumulativna celota je predstavljena kot mnogoterost njenih fragmentov.

Med Galerijo Murska Sobota in Galerijo Božidar Jakac Kostanjevica na Krki smo v zadnjih nekaj letih vzpostavili izjemno in kontinuirano sodelovanje. Tako smo v različnih razstaviščih Galerije Božidar Kostanjevici na Krki gostovali z razstavami Ignaca Medena (Lapidarij, 2014), Matjaža Gederja (Lamutov likovni salon, 2019). Z razstavo Osamljenosti. Izrazi tesnobe v »prekmurski« likovni umetnosti (izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota) pa smo leta 2020 gostovali v novih prostorih Galerije Božidar Jakac). Pri nas smo gostili razstave kostanjeviške galerije: Janeza Boljke (2017), Dušana Tršarja (2017) in Mateje Kavčič (2020). V letu 2022 bomo gostili razstavo Mitje Konića, v letu 2023 pa razstavo Dragice Čadež. Tudi pričujoča razstava Bogdana Borčiča. Grafike in risbe iz stalne zbirke Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki, ki je postavljena v veliki galeriji in na balkonu Galerije Murska Sobota, ter razstava grafik Nataše Mirtič, ki je postavljena v mali galeriji, je rezultat tega izjemnega sodelovanja.

Od 9. septembra 2021 je v galerijskih prostorih na ogled pregledna razstava dijakov modula grafično oblikovanje na murskosoboški poklicni in tehniški šoli. Z izobraževanjem za grafičnega tehnika je šola začela v šolskem letu 2013 /2014 in v preteklem šolskem letu je z odlično zaključenim 4. letnikom (4 diamantne in 2 zlati maturantki) končala šolanje 4. generacija dijakov. Na ogled smo postavili izdelke, ki so nastali v zadnjih letih pri predmetih grafično oblikovanje, risanje in likovna teorija.

Slikarska kolonija Primož Trubar Moravske Toplice že od leta 1995, kamor segajo začetki kolonije, zajema pomemben del programa Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, podružnice Murska Sobota. Likovna kolonija se vsako leto v septembru odvija v Občini Moravske Toplice in poteka v organizaciji Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar v sodelovanju z Evangeličansko cerkvijo v Republiki Sloveniji, Občino Moravske Toplice in številnimi drugimi podporniki in sponzorji.

Rajnarjeve slike predstavljajo mehka opna med fizičnim in metafizičnim, med vsakdanjim in nevsakdanjim. Tako svetloba kot krožno razlivajoči se madeži so v ikonografskem smislu nosilec skrivnosti, simbol upanja, novega življenja in rasti. Minevanje, dvoumnosti in skrite podobe, ki jih ustvarjajo podobotvorne geološke plasti, so prav tako tudi glavni motivi Perkovega cikla Temnine. Fotografije iz tega cikla so začele nastajati že leta 1972 (negativi so bili pozneje digitalizirani), kar nam govori o tem, da se je umetnik tej tematiki posvetil zelo premišljeno in brez kakršne koli naglice.

Ob ponovnem odprtju galerij in muzejev bo v Galeriji Murska Sobota na ogled razstava treh umetnikov in nemškega Ingolstadta: Barbare in Michaela Schölß ter Hansa Dollingerja.

Vljudno vabljeni k ogledu razstave ZDENKO HUZJAN. GEOGRAFIJA TIŠIN. Razstavo si bo mogoče ogledati med 4. februarjem in 24. marcem 2021.

Razstava del akademskega slikarja in grafika Lojzeta Logarja osvetljuje njegovo umetniško vlogo in likovno zapuščino v Pomurju. Logar je bil eden prvih vodij Razstavnega paviljona arhitekta Novaka, predhodnika Galerije Murska Sobota.

Vljudno vas vabimo na ogled razstav Mitja Stanek / RETRO#MMXX in Mateja Kavčič / VEZI

Vljudno vas vabimo na odprtje in ogled razstave DLUPP 25 let razstava članov Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije do 25. avgusta 2020.

Pilonova galerija hrani najobsežnejšo zbirko del slovenskega slikarja, grafika, risarja in fotografa Vena Pilona. Gostujoča razstava je nastala ob spominu na letošnjo 50. obletnico smrti Vena Pilona.

Tematsko razstavo z naslovom Konkretna umetnost iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota smo postavili v veliki galeriji in na balkonu. Razstava predstavlja presečišče različnih sklopov naše stalne zbirke. Nekatera dela so v naši galeriji že bila predstavljena, nikoli pa niso bila razstavljena skupaj. Tokrat gre za tematski izbor iz naše stalne zbirke, ki je v celoti posvečen konkretni umetnosti.

Vljudno Vas vabimo na odprtje in ogled razstav ALEKSANDER VUKAN. Slike in risbe in NATALIJA ŠERUGA GOLOB. Vestibul (slike in video). Odprtje bo v četrtek, 6. februarja 2020, ob 18. uri. Razstavi bosta na ogled do 31. marca 2020.

Razstava Osamljenosti. Izrazi tesnobe v »prekmurski« likovni umetnosti (Izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota) je posvečena častitljivemu jubileju, 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. S to razstavo hočemo pokazati, da Prekmurje niti na področju likovne umetnosti ni osamljen brod, ki brezciljno plove po zakotnih močvirjih anonimnosti in lastnega malodušja.

Vljudno vas vabimo na odprtje in ogled razstav VLADIMIR MAKUC. Pregledna razstava grafik / NANDE VIDMAR. Risbe in grafike iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota. Razstavi bosta na ogled do 19. septembra 2019.

Robert Černelč se ukvarja s slikarstvom, pa tudi s filmsko režijo, scenaristiko, scenografijo in videom. V Galeriji Murska Sobota se je nazadnje predstavil leta 2009 in v desetih letih je nastalo veliko novih del, v katerih je izpostavljen preplet in sovplivanje slikarstva in sedme umetnosti. Razstava bo vključevala risbe, slike in videe, v katerih se avtor intenzivno posveča elementu gibanja. Njegova slikarska dela nastajajo na osnovi fotografskih posnetkov in delujejo kot zabrisani filmski kadri.

Vljudno Vas vabimo na odprtje in ogled razstav “LUDVIK VREČIČ. Dela na papirju iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota” in “TUGO ŠUŠNIK. Déjà Vu (slike in elektrografike)”. Odprtje bo v četrtek, 31. januarja 2019, ob 18. uri. Razstavi bo odprl g. Zoran Hoblaj, podžupan MO Murska Sobota. Na ogled do 28. 3. 2019.

Ob 80. letnici Franca Mesariča, legendarnega slovenskega slikarja in enega izmed pionirjev slovenskega hiperrealizma, ki je leta 2013 razstavljal na svetovno pomembni razstavi hiperrealizma v Budimpešti, pripravljamo njegovo razstavo, ki pa po svojem značaju ne bo ne pregledna, ne jubilejna.

Vljudno vabljeni na odprtje in ogled razstave umetnikov iz partnerskega mesta Ingolstadt, Viktorja Schecka in Babette Ueberschär. Odprtje bo v petek, 14. septembra 2018, ob 18. uri. Umetnika bo predstavil kulturni referent mesta Ingolstadt, g. Gabriel Engert.

Razstava slik Carla Fontane je rezultat sodelovanja med italijansko umetniško revijo Juliet in Galerijo Murska Sobota. Fotografinja Nataša Kos je fotografinja, ki je namreč fotografski aparat dobila leta 2012 za svoj rojstni dan. Naključno darilo se je v njenem primeru izkazalo kot najboljše možno darilo. Eva Žula je umetnica, ki jo širše občinstvo komajda pozna. Razlog je zlasti ta, da umetnica ustvarja zelo počasi in z dolgimi obdobji inkubacije, pa tudi do razstavljanja svojih del ne kaže posebnega navdušenja, vsaj ne v smislu, da bi v svojem življenjepisu nizala seznam razstav.

Celotni intermezzo, vse, kar je vpel v medigro, predstavlja uverturo v ‘koncert’, ki ga orkestrirajo ‘črne’ Slike. Červek jih je, od poznih osemdesetih let 20. stoletja do danes, razvil v edinstveno umetniško izpovednost. Izjemna tektonika in bravurozno oblikovane teksture ‘črnih slik’ omogočajo, da vanje kontemplativno vstopamo v neštetih pogledih

Ob visokem jubileju, devetdesetletnici Draga Tršarja, se bodo številne slovenske galerije poklonile njegovemu bogatemu opusu s serijo preglednih in tematsko raznolikih razstav, združenih v medinstitucionalnem projektu MONUMENT – DRAGO TRAŠAR.

Z razstavo želimo opozoriti na izredno kakovosten in širši javnosti manj poznan pol umetnikovega ustvarjanja, saj portreti niso nastajali po naročilu in so precej intimne narave. Medenovi portreti niso reprezentativni portreti in zavestno delujejo kot študije, vendar še zdaleč ne dajejo vtisa nedokončanosti.

Podobe Sama Perparja so napolnjene z igrivim nabojem prostodušne in snovno bogate kreativne moči, ki v sebi skriva tudi veliko mero discipline in izvežbane slikarske veščine, pri delu a ateljeju strnjene v eruptiven slikarski ritual. S sugestivno, skoraj “otipljivo” energijo nagovarjajo zlasti tiste ljubitelje umetnosti, ki v času elektronskih medijev še verjamejo v čutno, prvinsko moč naslikane podobe.

Konec 60. let se je umetnik pridružil skupini mladih ustvarjalcev poimenovanih tudi »Neokonstruktivisti«, med katerimi so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne ter kasneje pridružena Vinko Tušek In Slavko Tihec. Umetnike so povezovali sorodni metodološki pristopi in minimalistična načela oblikovanja, z uporabo sodobnih materialov, kot sta pleksi steklo in neonska svetila.

Praznina na slikah Igorja Banfija ni meditativna praznina, prej gre za praznino grozečega in vseuničujočega niča, v kateri nasprotja ne najdejo svoje pomiritve, med mikro in makro kozmosom pa ni nobene harmonije. Horizont na njegovih slikah je tista uničujoča sila, ki človeka ali drevo spremeni v povsem nepomemben in minljiv del kozmosa.

V opusu Katje Bednařik Sudec je vseskozi prisoten dualizem med telesnim in duhovnim. Ta dualizem se na simbolični ravni kaže v različnih razmerjih med svetlobo in temo, telesom in njegovo senco ter med preteklostjo in prihodnostjo. Pri tem je zanimivo, da Sudčeva ne vztraja pri samem razmerju kot nasprotju med dvema poloma, ampak v skrajni stopnji ta nasprotja tudi ukinja. Na takšen način ustvari svet, kjer telesno več ni vzrok in razlog bolezni in smrti, prej postane razlog eteričnosti in večnosti. V tem smislu lahko njen ustvarjanje imenujemo tudi »pravljično«. Zlo je še vedno tukaj, vendar ne zares, navzoče je zgolj kot metafora, ki omogoči pomirjujoči rasplet, ki teži k trajnosti.

Plakati Mladinskega informativnega in kulturnega kluba Murska Sobota

Dare Birsa, akademski slikar, grafik, oblikovalec, ilustrator in pedagog, se na svoji tretji samostojni razstavi v Galeriji Murska Sobota predstavlja s slikami, nastalimi med leti 2007 – 2017. Nazadnje se je v domačem pomurskem prostoru samostojno predstavil leta 2007, tako da se tokratna razstava kronološko začne pri koncu prejšnje. Razstava ponovno potrjuje in poudari Birsovo večsmerno raziskovanje, saj se skozi pregled njegovih slikarskih del izlušči več formalno in tematsko različnih serij in ciklov.

V ozadju vsake od Tisnikarjevih podob je resnična zgodba iz življenja, svojega lastnega ali pa iz življenj tistih, ki jih je v letih svoje nenavadne službe v prosekturi pospremil na zadnji poti. A travmatski naboj teh človeških dram je Tisnikar znal povzdigniti v sfero univerzalnih simbolov. Predanost ustvarjanju in instinktivna zavezanost izbranemu motivnemu svetu je kljub pomanjkanju klasične slikarske izobrazbe, a ob osupljivem tehnološkem znanju, rodila podobe, ki so na svoj poseben način popolne.

Janez Boljka je eden vidnejših predstavnikov slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Diplomiral je leta 1956 na ljubljanski likovni akademiji, tam leta 1959 končal tudi specialko pri profesorju Karlu Putrihu ter leta 1961 še grafično specialko pri profesorju Riku Debenjaku. Je eden vidnejših predstavnikov slovenskega nadrealističnega kiparstva, kar je izkazoval že v svojih zgodnjih delih, izvedenih v železu, na začetku varjenih predvsem iz kosov odpadnega železa ali starega orožja in kmečkih vil.

Svet, ki ga upodablja Sekuličeva, je nežen in optimističen, pri čemer pa nikakor ne moremo govoriti o prisilnem ali vsiljivem optimizmu. Njen likovni svet je svet dogodivščin, medsebojnega druženja in spoznavanja. Za ta svet je značilna popolna odsotnost zla. Saša Bezjak, akademska slikarka in magistra kiparstva, se je v Galeriji Murska Sobota že predstavila znotraj skupinskih razstav, tokrat pa prvič razstavlja samostojno. Na ogled bodo risbe, ki so v več različnih ciklih nastajale zadnjih 10 let.

Sigmund Freud pravi, da lahko kot grozljivo občutimo tisto, kar nas lahko opozori na notranjo prisilo ponavljanja. Ne glede na vztrajna ponavljanja osnovnih shem pri Baccijevi na moremo zaznati nobene groze, nobene tesnobe in nobene napetosti. Monoprinti Matjaža Gederja so majhnih dimenzij. S tem nakazujejo na poseben intimizem, ki ga grafik vzpostavlja do svojih del.

Vsaka izmed razstav Naključja v sebi skriva »ključ« pri izbiri sodelujočih avtorjev. Letošnji »ključ« oz. vsebinska usmeritev je PREIZPRAŠEVANJE LIKOVNE TRADICIJE V POMURJU. Zato smo se letos omejili le na umetnike, ki izhajajo iz Pomurja. Večina jih tu živi in ustvarja še danes, nekaj jih živi drugod po Sloveniji, nekateri pa delujejo tudi v tujini. Želeli bi si, da bi na razstavo lahko vključili tudi nekoliko mlajše likovne ustvarjalce, to bo naša naloga v prihodnje.

“Vprašanje Kje smo zdaj?, ki je hkrati tudi naslov Čepinove velike razstave v Galeriji Murska Sobota, je v svojem bistvu dvojno vprašanje. V smislu topografije se slikar s tem vprašanjem sprašuje po geografskem prostoru, v katerega so postavljene njegove podobe.

Osrednje področje delovanja Hanni Goldhardt je slikarstvo, ustvarja pa tudi grafike in umetniške inštalacije. Prav tako je pobudnica in organizatorka mednarodnih likovnih razstav »Svetloba, prostor, Evropa«, »Identitete« ter »Iskanje sledi«. Priljubljene teme ustvarjanja Konrada Rischa so živali in rastline ter človek v svoji nepopolnosti, raznovrstnosti in krhkosti. Razstavljena dela s svojo držo in delovnimi naslovi (»padla žival«, »ranjena figura«, »padli angel«) nakazujejo na fizično in psihično stanje upodobljenih bitij.

V soboški galeriji vsaj enkrat letno razstavimo različne izbore del iz naše stalne zbirke v obliki občasne razstave in na takšen način omogočimo, da naša stalna zbirka živi in komunicira z obiskovalci. Tokratna razstava nosi naslov Dela pomurskih umetnikov iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota. Na razstavi bodo s svojimi deli predstavljeni vsi slikarji, kiparji, grafiki in fotografi, ki so delovali ali še delujejo na področju Pomurja.

Mednarodna Slikarska kolonija Primož Trubar Moravske Toplice tako nadaljuje s svojo prepoznavnostjo in udejanjanjem ideje, ki jo zasleduje tudi Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, da tudi v likovni umetnost prispevajo svoj delež k razvoju in k napredku, ne samo tega ožjega prekmurskega prostora, temveč tudi širšega slovenskega in evropskega.

Med ogledovanjem del Uroša Weinbergerja, nastalih med leti 2009 – 2015, ne občutimo lagodja, saj nas v prvi vrsti pretresejo in »dramijo« iz udobne drže pasivnega gledalca. To verjetno ni njihov prvotni namen, prej gre za stranski učinek interakcije z omenjenimi umetniškimi deli, nedvomno pa avtor preko izredno prepričljivo upodobljene refleksije dogajanja v družbi nagovarja slehernega posameznika in trka na njegovo vest. V mali galeriji in v izložbi galerije je predstavljen ožji izbor likovnih del, ki so nastala v spremljevalnem programu ob razstavah v zadnjih dveh letih. Pod strokovnim vodstvom likovnih pedagogov in pedagoških delavcev galerije otroci vseh starostnih skupin po ogledu tekoče razstave ustvarjajo in se preizkušajo v različnih tehnikah in medijih. Z odprtjem razstave praznujemo uvod v dvajseto leto pedagoškega dela v galeriji.

Razstavo posreduje Založba UNSU (Založba umetnikov, ki rišejo z usti ali nogami), ki podpira invalidne slikarje in skrbi za popularizacijo njihovih likovnih del.

V veliki galeriji se s svojimi ilustracijami predstavlja Prešernova nagrajenka Marlenka Stupica. Razstavo posreduje Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj.

Mojca Smerdu je ena izmed najuglednejših kiparskih osebnosti – in sicer ne samo v Sloveniji. Njeno delo – z značajem in značilnostjo – je bilo opaženo, pozorno spremljano in hvaljeno. Po drugi strani se s svojimi jasnimi in preprostimi oblikami naslanja na globoko izkušnjo, ki semantizira tako skupno kot zasebno in posebno.

Galerija Murska Sobota nima prostorov za muzejsko postavitev svoje stalne zbirke, a vsako leto pridobi izjemno število izredno kvalitetnih likovnih del. Z namenom predstavljanja pridobljenega gradiva javnosti in popularizacije stalne zbirke v galeriji prirejamo občasne razstave, ki temeljijo na izboru iz stalne zbirke. Namen tokratnega izbora iz stalne zbirke ni zgolj predstaviti naše nove pridobitve, temveč te pridobitve predstaviti kot del celote, ki se mu reče stalna zbirka.

Svet, ki ga ustvari Meden, ni vzporedni svet ne simulaker. Njegove slike–objekti so povsem novi svetovi znotraj znanega sveta. Starogrški filozof Parmenid je trdil, da o niču ne moremo govoriti drugače, kot da ga afirmiramo. Medenove ustvaritve niso podobe nečesa, temveč so podobe niča.

Hojnikova v svojih delih izpostavi geometrijske oblike, zlasti krog in kvadrat, ki v skladu z metafizičnim odnosom pionirjev geometrijske abstrakcije povzemata univerzalne lastnosti in zakonitosti sveta. Na simbolni ravni so Šarotarjeve Duše dragocene metafore tistega, kar ostane po tem, ko se sami osujemo in povrnemo v prah. Govorijo o času, ko izginejo časti moč, bogastvo in napuh.

Bienalna razstava Naključja, že tretja po vrsti, je skupinska razstava, na kateri se srečajo umetniki iz različnih koncev Slovenije, ki poprej skupaj še niso razstavljali. Tako si na tej razstavi lahko ogledamo dela umetnikov, ki so razstavljali v različnih svetovnih galerijah, prejeli številna najvišja državna priznanja, kakor tudi dela umetnikov, ki šele postajajo širše prepoznavni.

Razstava z naslovom Werner Kapfer – Slike in Michael Graßl – Skupture je sad dolgoletnega sodelovanja med Galerijo Murska Sobota in Muzejem za konkretno umetnost iz Ingolstadta. Razstava nam predstavlja dva sodobna nemška likovna umetnika.

Pregledna razstava Cirila Cesarja najbolj ustreza klasifikaciji razstave, ki sodi v predstavitev njegovih najvidnejših del na vseh področjih avtorjevega delovanja. Predstavlja se s posameznimi, pomembnejšimi kiparskimi deli, katera so najbolj temeljila na iskanju novega kiparskega izraza, ki je v slovenski sodobni umetnosti zapustil tudi slogovne prednosti. Iskati in najti jih je mogoče predvsem v njegovi psihološki izpovedi v portretu in figuraliki ter v arhitekturni filozofiji konstrukcije steklenih skulptur.

Društvo likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije je bilo ustanovljeno leta 1992 na željo akademskih likovnih umetnikov iz severovzhodne regije Slovenije. Včlanjenih je 24 umetnikov, ki ustvarjajo v vseh smereh likovne umetnosti. Člani se predstavljajo s svojimi umetniškimi deli na posameznih in skupinskih razstavah doma in v tujini.

Galerija Murska Sobota in Pomurski muzej Murska Sobota Vas vljudno vabita na ogled razstave DRAGO TRŠAR. Portreti

Katalog bodo predstavili Marko Arnež (Galerija Prešernovih nagrajencev, Kranj), Robert Inhof (Galerija Murska Sobota), dr. Milček Komelj (Ljubljana) in Marko Košan (Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec).

Vladimir Potočnik st., Slike in pomurski študenti Gabrijela Stupice iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota

Specifične uporabljene tehnike in dejstvo, da so mnoga dela natisnjena, omogočajo umetnikom, da razvijejo skulpture in objekte na presenetljiv in stimulativen način. Če lahko označimo reklamne zgibanke in kartonske igračke, ki so izrezane in sestavljene, ali prve skokice (tridimenzionalne oz. pop-up knjige) kot predhodnike objektov, ki so predstavljeni na tej razstavi, ne moremo več govoriti o skulpturi v tradicionalnem smislu. Tradicionalna skulptura je narejena iz kosa lesa ali kamna, medtem ko imamo tukaj opravka z montažo delčkov papirja ali lepenke, ki so sestavljeni v tridimenzionalen objekt.

Leta 2010 je Galerija Murska Sobota pripravila skupinsko razstavo Naključja, na kateri je sodelovalo 16 avtorjev, ki so se v GMS že predstavili s svojimi samostojnimi razstavami, na tej skupinski razstavi pa so se razstavili z deli, ki še sploh niso bila nikoli ali pa so bila zelo poredko razstavljena. Namen je tudi bil na eni razstavi združiti dela umetnikov, od katerih jih večina ni nikoli skupaj razstavljala. Razstava se je obnesla tako dobro in naletela na tako pozitiven odziv, da smo se odločila, da bo to kar nova bienalna razstava Galerije Murska Sobota.

Partnerski mesti kot takšni namreč več nista prioriteta, saj se je medgalerijsko sodelovanje med Muzejem za konkretno umetnost in Galerijo Murska Sobota razvilo do visokega in izjemno profesionalnega sodelovanja pri katerem šteje edino izmenjava vrhunskih razstav in medkulturni dialog. Razstava je dejansko nacionalnega pomena, saj je za tako majhno galerijo, kot je naša prav poseben privilegij gostiti dela takšnih klasikov evropskega geometrizma, ki so v svojem delovanju zasledovali štiri osnovne postulate konkretene umetnosti: diagonalo, kvadrat, krog in trikotnik.

Pridobili smo odkupe iz Evropskih trienalov 2007 in 2010, dela klasikov slovenskega visokega modernizma kot so: Bogdan Borčič, Gustav Gnamuš, Vladimir Makuc, France Rotar, Drago Tršar, Žarko Vrezec, Tugo Šušnik. Pridobili smo številna dela referenčna Pomurskih likovnih umetnikov: Igor Banfi, Dubravko Baumgartner, Nikolaj Beer, Robert Černelč, Marjan Gumilar, Štefan Hauko, Zdenko Huzjan, Ferenc Kiraly, Franc Mesarič, Martina Mihoković in Mirko Rajnar.

Razstavo Červek, Meden, Mesarič, Rajnar, so zasnovali štirje avtonomni likovni ustvarjalci, ki jih ne združuje morda neki isti slikarski credo, ali pa bi njihov skupni nastop temeljil predvsem ali celo izključno na sami lokaciji prebivanja. Le-to sicer nedvomno in včasih celo usodno določa okoliščine, najbrž bolj kot neprijazne okoliščine ustvarjanja. Ne gre namreč za nekakšen vocatio localis v katerem bi iskali skupen izvor in skupne lastnosti, ampak za globlji, močnejši in širši razlog.

Sandi Červek je slikar, ki je zaslovel predvsem s svojimi tako imenovanimi črnimi slikami, s katerimi je nadvse izvirno razširil izrazne možnosti črne barve. Te njegove črne slike lahko razumemo tudi kot ogromna meditativna vrata, kjer Červek s svojim strukturiranjem slikovne površine iz hipne percepcije preide v zaporedje in tako svojim slikam da temporalni značaj glasbe.

Bienalna razstava Pogled na likovno umetnost Dolenjske, Bele krajine in Posavja je po desetih letih prerasla svoje ustaljene okvire in se sedaj širi na teritorij celotne Slovenije. Zasnova razstave temelji na izhodiščih prvotne bienalne razstave Pogled s pomembno razliko, da odslej pri izboru del sodelujejo posamezni kustosi večine pomembnejših slovenskih regionalnih galerij (9), ki redno spremljajo razvoj sodobne likovne umetnosti.

Na tokratni razstavi v Galeriji Murska Sobota predstavlja svoja likovna dela madžarski umetnik Csaba Nagy. Uveljavljeni slikar, grafik in kipar sodi med mlajšo generacijo likovnih umetnikov na Madžarskem. Je prejemnik številnih državnih nagrad, med drugim tudi leta 2000 prestižne Velike nagrade na grafičnem bienalu Miskolc v Budimpešti in leta 2008 priznanja Munkácsy Award za izjemne umetniške dosežke.

Namen skupinske razstave »Mladi umetniki Pomurja» je pokazati dela, ki jih ustvarja mlajša generacija pomurskih umetnikov. Z besedo »mladi« ne mislimo umetnikov, ki bi bili mladi po starostno dobi, ampak so »mladi« v smislu svoje navzočnosti v Galeriji Murska Sobota. Nekateri so se v naši Galeriji že predstavili s svojimi manjšimi razstavami ali pa so že sodelovali na kakšnih skupinskih razstavah, nekateri pa se sedaj predstavljajo prvič.

V ciklusu Krogel najde svoj odmev Rotarjev zgodnejši cikel Ščitov, kjer konveksne površine dobijo povsem specifični simbolični pomen. Spolirane konveksne ploskve pri Kroglah in skrajna krajca razrezanih krogel spominjajo na oči ali na konveksno ogledalo. Tisto, kar umira, tako še v svoji poslednji gesti poskrbi za varnost svojega zaroda.

Tišina in spokoj, ki ga zaznamo skozi vse cikluse Borčičevega ustvarjanja, od ciklusov komiških konob, školjk, preko minimalizma osemdesetih let do ateljejev, vrat in stolov, postane dejansko ogrožena spričo fragmentov računalniških delov, čipov in elektronskih vezij, ki ta spokoj načenjajo in sliko definirajo kot videz oziroma sofizem, po katerem se slika kaže kot nekaj, kar po svojem bistvu ni.

Murskosoboški trienale je znan kot eden izmed dveh osrednjih dogodkov, posvečenih mali plastiki – drugi, morda bolj poznan »zahodnoevropski publiki«, se od leta 1980 odvija v Fellbachu, Nemčija. Slovenski trienale se odlikuje po izključno evropski naravnanosti, saj povezuje nekdanjo Vzhodno in Srednjo Evropo z Zahodno Evropo.

Slikar Endre Göntér je človek panonskega prostora, ki se zaveda svojih madžarskih korenin. Termin “panonski prostor” zanj ni samo pogled v preteklost, na skupni izvor, to niso samo stoletja skupnega doživljanja in prestajanja zgodovine slovanskega, germanskega, judovskega in madžarskega naroda.

Miha Fras je fotograf že več kot dvajset let. S fotografskim aparatom je vstopil na oder v svet uprizoritvenih umetnosti in se še posebej posvetil dokumentiranju plesnih prestav večine domačih sodobnih plesnih ustvarjalcev in plesni fotografiji. Je tudi dolgoletni fotoreporter Mladine, portretist revije Literatura, fotograf Mestne občine Ljubljana. Svoja avtorska dela razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah.

S skupinsko razstavo Naključja hočemo predstaviti šestnajst slovenskih umetnikov, od katerih se je večina že predstavila v Galeriji Murska Sobota s samostojnimi razstavami. Na tej razstavi želimo, da se predstavijo z deli, ki na samostojnih razstavah niso bila razstavljena, in z deli, ki so manj znana ali pa še sploh nikoli niso bila razstavljena in bodo sedaj razstavljena prvič.

Likovne delavnice so pomembna oblika ustvarjanja in druženja skozi umetnost, v njih se udeleženci seznanjajo z deli domačih in tujih likovnih umetnikov in s tem iz prve roke spoznavajo osnovne likovne tehnike in materiale ter raznoliko likovno motiviko. Likovne delavnice v Galeriji Murska Sobota so torej zmeraj osnovane na aktualni razstavi, zato se pričnejo z ogledom le te, šele nato pa sledi ustvarjalni del.

Ludwig Wilding sodi med najpomembnejše predstavnike tako imenovanega op-arta v Nemčiji. Je eden redkih, ki se je dosledno poglabljal v zaznavanje ter ob tem raziskoval, kako le-to deluje na opazovalca. Že zgodaj se je odločil za linijo kot umetniško sredstvo in je dosledno raziskal vse možnosti, ki jih le-ta vsebuje.

Jejčičev moderni trompe l’oeil je s posnemanjem geometriziranih teles vzpostavlja iluzijo gibanja kot najustreznejšo simbolno prispodobo nestabilne, spreminjajoče in spodmikajoče se realnosti ter negotovosti subjekta v njej. Zato je njegovo delo, ki v gledalčevem pogledu izrisuje vedno nova videnja za naše predstave neposnemljivih teles, v ubranem sozvočju z relativizmom modernega sveta in izgubo subjektovega prvenstva v njem.

Aleksander Vukan skozi iskanje lastnega likovnega izraza raziskuje svet, ki ga obdaja, skozi slikanje pa odkriva tudi samega sebe. K slikanju pristopa neobremenjeno, njegova slikarska poteza je hitra in sproščena, slikarski proces je izrazito nepredvidljiv, na kar nakazujejo tudi številne zareze v slikarsko platno, ki pa so vidne samo na hrbtišču slik, iz sprednje strani pa zakrite z bogatimi barvnimi nanosi in kolaži.

Osrednji simbolni poudarek Banfijevih Horizontov je skrit v edinem “oprijemljivem” predmetu – v drevesu. Drevo je namreč edini predmet, ki ga v njegovih delih z gotovostjo prepoznamo. Banfijevo drevo zmeraj nastopa v ednini in sredi ravnice, morda panonske pušče, kljubuje času. Drevo že od nekdaj velja za simbol dolgega življenja in nesmrtnosti, v vzhodnih kulturah pa tudi ponovnega rojstva.

Projekt je zamišljen kot prostorska postavitev barvnih teles, ki poudarjajo barvo kot nosilko izraza. Postavitev v prostor je zasnovana kot lebdenje in koncipira na spontanem odnosu ritma, ki se vzpostavi med slikarskimi telesi in prostorom samim. Umetnica želi izraziti moč barve v izčiščeni obliki njenega žarjenja v drobcih, ki so kot svetloba položena v dih barve.

Pogled od zgoraj je v ožjem pomenskem okviru mogoče razumeti zgolj kot pogled iz ptičje perspektive: skozi tak pogled se predmeti in ljudje pokažejo v drugačni luči, nevidno postaja vidno, linija horizonta se izgublja oz. pomika navzdol, videno se postavlja v drugačni red kot sicer, tudi v stilizirano kompozicijo ali celo ornament.

Oblika, raztopljena v barvni madež, in substanca, upeta v kaligrafsko nemirno črtno risbo, se ujameta v elegantni umetniški ekvilibrij fenomenološkega dojemanja stvari, s katerim Januš sugestivno presega spekulativni formalizem hermetičnega, samozadostnega abstraktnega slikarstva, ki se je že davno izčrpal v opusih številnih imenitnih modernističnih slikarjev 20. stoletja.

Gnamuševe specifično obdelane velike barvne ploskve iz sedemdesetih in z začetka osemdesetih let so s pretehtanostjo, uravnoteženostjo in stabilnostjo veliki simbolni znaki duhovnega sveta, ki jih je slikar ponujal gledalcu kot meditativne pripomočke. V drugi polovici osemdesetih in na začetku devetdesetih let pa se je njegova življenjska in umetniška izkušnja temeljito spremenila.

Na Gumilarjevih najnovejših slikah, ciklu Macchie, se slikarjev interes premesti z organov na organizem, na strukturne procese telesa, ki v prostem očesu ostajajo zakriti. V takšnem kontekstu ni presenetljivo, da asociativno območje Gumilarjevega cikla spomni na mikroskopski pogled, kjer se oko ozre vase in usmeri v telo.

Galerija Murska Sobota memorialno razstavo v spomin Ladislavu Danču (1932-1979) pripravlja ob 30-letnici slikarjeve smrti. Ladislav Danč spada v 2. generacijo akademsko šolanih likovnih umetnikov iz Prekmurja. Leta 1970 je skupaj s Štefanom Haukom, Francem Mesaričem in Lojzetom Logarjem ustanovil skupino DHLM, ki je v prekmurski prostor prinesla tokove moderne likovne umetnosti.

V nevrotičnem času, v katerem smo vse manj subjekti in vse bolj objekti, ki hrepenijo po ustrezno reklamirani sreči, ki ni nič drugega kot prisilna sreča, so grafike Vesne Drnovšek tisti nedolžni moment, ki nam govori o možnosti prave sreče. Ni naključje, da njeni odtisi spominjajo na podobe, naslikane na zid, saj v metaforičnem pomenu tudi predstavljajo zid oziroma notranjost zidu, na katerega projicira svoj likovni spokoj.

Černelčeve podobe 2008-2009 so slikane iz fotografskega posnetka. Razumemo jih kot izvirne točke za Pogled, ne pa kot »realistične« posnetke. Zgradba pogleda je obrnjena, fotografirano slikarsko platno govori iz sebe, iz notranjosti svoje upodobitve, nikakor pa iz površine, kot predmetnost.

Razstava je nastala v sodelovanju z astronomskim društvom Kmica Murska Sobota ob Mednarodnem letu astronomije 2009. Na ogled so postavljeni posnetki vesolja, povečini nastali s teleskopom Hubble. Tovrstni posnetki so sicer polje raziskovanja poklicnih astronomov, tokrat pa si jih lahko ogledate tudi vi. Razstava je zaradi didaktične oblike primerna tudi za otroke in mladino, saj je opremljena z pojasnili in opisi.

Razstava obiskovalcem ponuja oris ljubiteljske likovne produkcije celotnega Pomurja. Razstavljenih je 51 del različnih likovnih zvrsti in motivike, nastalih izpod rok 39 avtorjev. Izbor del za razstavo je izvedla tričlanska strokovna komisija v sestavi: Ignac Meden – akademski slikar (predsednik komisije), Dubravko Baumgartner – akademski slikar, Irma Brodnjak – kustodinja v Galeriji Murska Sobota.

Buzetijeva erotična karikatura je groba in v tem smislu sorodna karikaturam, ki jih objavlja Larry Flyntov hardcore pornografski časopis Hustler. Bistvena razlika je ta, da Buzetijeve erotične karikature niso politično obarvane, pač pa so skoncentrirane izključno na erotiko.

Formalna premišljenost in pretehtanost Marenčičevih posnetkov nikoli nista bila rezultat srečnega naključja. Po fotoaparatu je namreč posegel šele, ko si je ustvaril dokončno podobo o fotografskem posnetku, njegovi vsebinski sporočilnosti, premišljenem kompozicijskem redu in kotu snemanja, usklajenih barvnih ali tonskih razmerjih.

Žarko Vrezec tudi v času, ko je na voljo veliko modernih pomagal, kot so računalniški programi, ostaja pri tradicionalnih likovnih tehnikah in preverjenih načinih upodabljanja. S svojo naravoslovno ilustracijo se navezuje na bogato in dolgo tradicijo, ki v Evropi sega vse do srednjega veka in iluminiranih rokopisov, italijanske in flamske renesanse, nizozemskega in francoskega slikarstva 18. stoletja itd.

Galerija Murska Sobota je v letu 2008 za stalno zbirko pridobila dela naslednjih avtorjev: Mirka Rajnarja, Bogića Risimovića Risima, Antona Cetina, Franca Mesariča, Sandija Červeka, Tatiane Antošine (Rusija), Petra Niemanna(Nemčija), Julie Six (Francija), Christiana Tinkhauser-Thurnerja (Avstrija9, Gerolda Tuscha (Avstrija), Martine Bohar, Dareta Birse, Ferenca Kiraly, Dubravka Baumgartner ter Žarka Vrezca.

Muhovičevo slikarstvo je vseskozi predvsem intimno, tudi takrat, ko gre za izjemno velike formate, ki gledalca povsem obvladujejo. Njegova platna nam govorijo predvsem o praznem prostoru, oziroma o iluziji, ki je tudi taka kot je, predvsem stvar dogovora.

Razstava želi predstaviti poglavitne mejnike umetnostnozgodovinskega razvoja od romanike do modernizma v Prekmurju. Razstavljeno je nekdanje umetnostno bogastvo, ki so ga skozi stoletja nabrale plemiške rodbine in cerkve in ki se sedaj na razstavi druži z umetninami iz javnih in zasebnih zbirk.

Barvna polja Huzjanovih slik s tankočutnimi tonalnimi prehodi ustvarjajo brezmejnost. Slike vabijo, da se potopimo vanje, tako silhueta figure, ki jo je tja umestil slikar, postane naš tovariš. Ali obratno, mi postanemo njen tovariš, tisti drugi jaz, ki hrepeni, si drzne hrepeneti in želeti.

Najnovejša dela Tuga Šušnika z vsemi svojimi zlatimi, srebrnimi in fluorescentnimi barvnimi eksplozijami na prvi pogled lahko delujejo tudi precej odbijajoče, saj gre ravno za tiste barve, ki so v drugačnih »slikarskih« in podobarskih ter reklamnih konceptih značilne za vizualno najbolj agresiven kič.

Citat, vzet iz plakata, ki ga je Tone Demšar pripravil za eno od svojih razstav, je umetnikov osnovni likovni credo. V praksi odmeva že v delih, ki jih je ob zaključku študija na ljubljanski akademiji še vedno oblikoval pod očitnim vplivom svojega profesorja na specialki, Slavka Tihca, poudarjen pa je tudi v njegovem zadnjem velikem ciklu, ki ga je ustvaril v devetdesetih letih, v Vdovah.

Stalna zbirka Galerije Murska Sobota šteje doslej že čez 547 umetniških eksponatov. Ker so galerijski prostori namenjeni občasnim razstavam, prostora za stalno postavitev del iz fundusa stalne zbirke pa ni, ta problem rešujemo tako, da ta dela razstavljamo občasno.

Letos mineva 15 let od ustanovitve slikarske kolonije Lipovci, po njenem ustanovitelju Izidorju Horvatu- Izaku poimenovane Izak Lipovci. Slikarska kolonija je skozi leta odprla vrata tudi kiparjem. Ob svečani obletnici je izšla monografija, kjer so sodelujoči umetniki predstavljeni s svojimi reprodukcijami ter besedili.

Pod istim imenom in v istem terminu sta v Galeriji Murska Sobota na ogled dve razstavi. V veliki galeriji je na ogled fotografska razstava, ki jo je Galerija Murska Sobota pripravila skupaj s soboškim Mikkom (Mladinski informativni in kulturni klub).

Na razstavi je 38 del predstavilo 19 mladih likovnih umetnikov, ki so v preteklih letih obiskovali likovno delavnico pod vodstvom akademskega slikarja Mirka Rajnarja. Likovno delavnico je organiziral soboški MIKK. Ustvarjalci so posegli po različnih likovnih medijih: slikarstvu, grafiki, vizualnih komunikacijah, filmu, arhitekturi ter oblikovanju tekstila.

Razstava je nastala ob slikarjevi 70-letnici. Na njej so predstavljena dela, nastala med leti 1970-2008. Težišče razstave sta dva novejša slikarska cikla: Trampolinisti in Kopalci.

V vrsti malih skulptur najdemo primere z enako mero igrivega kot tudi zlobnega humorja, pa tudi primere, polne političnih in družbeno kritičnih namigovanj; v oblikah tradicionalnih plastik, od spomenika do skulpture fontane, odkrijemo ironične spore s filozofijo, zgodovino književnosti in umetnostno zgodovino.

Otroštvo je čas posebne senzibilnosti do narave, ko otrok pridobi največ izkušenj. V mozaiku otrokovega življenja je prav zato ustvarjanje v galeriji ena od možnosti naučiti se opazovati, prisluhniti, primerjati, sestaviti, oblikovati ter brez zadrege narediti piko, črto in vse, kar temu sledi. Talent dobi možnost, da se polno razvije. Okrepijo se pogum, zaupanje in samovrednotenje.

Razstavi slik, grafik in risb Antona Cetina, Virgilije Nevjestića in Jožeta Zrima v Galeriji Murska Sobota botruje njihovo druženje na Šoli za uporabno umetnost v Zagrebu v letih 1954-1959 in skupno bivanje v Parizu, kjer so se ponovno srečaliu po končanem študiju v Zagrebu.

Sproščeno pestrost letošnjega Majskega salona poživlja vsak avtor po svoje in tako izpričuje težnjo po ustvarjalnosti, ki jo potrjuje že samo neverjetno število članov likovnega društva. Vsa ta dejavnost je gotovo značilna in pomembna – tudi zaledje za pojav pomembnih ustvarjalcev.

Medenove stvaritve, vezane na likovne zakonitosti konkretne umetnosti, sodijo med prva tovrstna umetniška dela pri nas. Z njimi je obelodanil celostni prikaz razvoja problematike notranjih in zunanjih ploskovnih in prostorski dimenzij likovnih stvaritev.

Najnovejše slike Darka Birse odražajo simboliko duhovnosti svitanja, prebujanja, opažanja in beleženja nejasne pojavnosti predmetnega sveta, sveta senc, polsenc, sledi, črnih lukenj, svetlobnih jeder in žarišč ter zračnih tokov atmosfere, ki se v svoji breztelesnosti odkrivajo v drugačni resničnosti, resničnosti slikarjevega notranjega dojemanja, vrednotenja in sprejemanja skozi lastno izkušnjo in vedenje o njih.

Umetniške stvaritve Ferenca Kiralya prežema dinamična pulzacija življenja, njegove kompozicije napenjajo skrivnostne, transcedentalne notranje moči. V teh stvaritvah ni ostrih konfliktov in spopadov, tudi v globini njihove ekspresivnosti in apokaliptičnosti se skriva medidativen duh.

Avtorji: Igor Banfi, Dubravko Baumgartner, Nikolaj Beer, Franc Bencak, Dare Birsa, Robert Černelč, Jože Denko, Endre Gonter, Štefan Hauko, Zdenko Huzjan, Ignac Meden, Franc Mesarič, Suzanne Király – Moss, Vladimir Potočnik, Ignac Premoša, Mirko Rajnar, Marika Sanč – Roth

Prvobitne družbe so motiviko spolnosti spoštovale, jo po božje častile, ker ohranja človeštvo. Samo naša civilizacija je zaradi poltičnega in verskega obvladovanja ljudskih množic vse, kar je v zvezi z njo, razglasila za nemoralno. Freud je to pojasnil: vsak impulz, naj bo zaveden ali nezaveden, ki ga pobudi telo in doseže razum, je spolen, in prav taki so tudi vsi človekovi nagoni, ki vodijo človekovo obnašanje.

Stalna zbirka Galerije Murska Sobota v svojem fundusu, poleg slikarskega, grafičnega, risarskega in fotografskega dela obsega tudi obsežen in pomemben del stalne zbirke, ki ga sestavlja mala plastika.

Novo odprta samostojna razstava v Galeriji Murska Sobota je zanimivo popotovanje po 50-ih evropskih mestih danes in obenem v preteklost 480 let nazaj.

Mednarodna likovna kolonija v Lendavi, ki je dočakala Kristusova leta, sveta sicer ni spodobna odrešiti – pa tudi sicer so njeni cilji veliko skromnejši od tovrstne namere – toda njena vitalnost in dosežki nas kljub temu osupnejo. Organizatorji kolonije se že vrsto let odločajo za težjo pot, saj posvečajo posebno pozornost kiparstvu, ki je finančno veliko zahtevnejša umetniška zvrst od dvodimenzionalne umetnosti.

Zidovi, ki jih je nekoč ustvaril človek, živijo lastno življenje. Zidovi so kot rekonstruirani ostanki kakšne za vselej izgubljene civilizacije. Zid je element, ki v panonskem ravninskem prostoru pomeni prostorsko cenzuro. Glede na dejstvo, da bi jih, hipotetično rečeno, postavili skupaj, nam simbolizirajo ograjo ali ogrado utrdbe.

Prepolovljene in zmaličene podgane na grafikah Boharjeve niso ustvarjene niti v smislu homeopatske magije, niti kot apotropejska znamenja. Na njenih grafikah pravljični Hamelinski piščalkar postane znanstvenik, ki pripelje podgane v sterilni in analgenični svet laboratorija.

Aprila 2006 sta v Galeriji Murska Sobota razstavljala zakonca Zelenko iz Izole. Rok Zelenko se je soboškemu občinstvu predstavil s slikami, njegova žena Leonida Bernetič Zelenko pa s keramiko. Razstavo je odprl likovni kritik Dejan Mehmedovič, soboška galerija pa jo je pripravila v sodelovanju z galerijo Insula iz Izole.

Za mariborsko fotografijo poznih šestdesetih, še bolj pa sledečih sedemdesetih let je značilno, da je dozorela v specifično enoto, brez katere si že dolgo ne moremo predstavljati razvoja slovenske fotografije dvajsetega stoletja.

Mirko Rajnar, pa naj se sliši še tako narativno, briljantno lovi v svoje likovne mreže trenutke, stanja tihih, neizpovedljivih poti. Premišljevanj. Hvaležnosti za doživeto in neizživeto; tu so ujeta stanja ljubezni, čarobne niti, ki jih umetnik zna imenitno prevajati v nekam himnično razlivanje ter skrivati v mehkobo slik.

Nikolaj Beer je eden od redkih slikarjev, ki tudi lastne ustvarjalne krize in poraze sprejemajo brez samopomilovanja in obtoževanj vsega in vsakogar okrog sebe. Po nekajletnem obdobju likovnega zatišja je Beru zopet uspelo najti tisto prvinsko moč, ki je odlikovala njegova dela do sredine devetdesetih let.

Slikarska kolonija v Moravskih Toplicah v organizaciji Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, Evangeličanske cerkve v Sloveniji in Občine Moravske Toplice se je leta 1995 pridružila dinamičnemu likovnemu dogajanju v Pomurju

Na Madžarskem velja Galerija iz Szombathelya za muzej likovne umetnosti, kar je tudi res, saj večino njenih stalnih in priložnostnih razstav predstavlja prav material s področja likovnih umetnosti. Hkrati pa je pomembno dejstvo, da od leta 1990 sodi v našo zbirko tekstilni fond izredne vrednosti, katerega formiranje je vezano na zgodovino szombathelyskih tekstilnih bienalov.

Od nekdaj velja, da je krona znanstvenoraziskovalnega dela na likovno-galerijskem področju postavitev stalne muzejske zbirke. V mislih imam postavitev stalne zbirke sodobne likovne umetnosti Galerije Murska Sobota z likovnimi deli 20. stoletja in novejšimi stvaritvami.

Za Irino Rahovsky Kralj, ki več kot 30 let ustvarja portrete, smemo reči, da vseskozi goji in ohranja značilen likovni izraz, ki ga po uporabi umetniških sredstev kot oblik osebnega izražanja uvrščamo v okvir široko pojmovanega fauvističnega in ekspresionističnega portreta.

Alenka Viceljo se ukvarja z nekonvencionalno tvornostjo znotraj sodobne likovne umetnosti. Material, ki ga izbira za svojo umetniško izpoved, je porcelan. Opiranje na posebnost uporabljene materialne mase se implicira v specifične formovne in historične entitete, saj je »zavedanje materiala« ena osnovnih opredelitev njenega likovnega dela.

Lahko si že predstavljamo videz spomeniškega kompleksa s kopnimi in vodnimi potmi, z bronastimi plastikami v steklenih kroglah, podnevi obsijanega s sončno svetlobo in ponoči razsvetljenega iz svetilnika in premišljeno postavljenih diskretnih svetil.

Pri stilu in načinu Jemčevega slikarstva gre za pravi Action Painting. Interakcija hipnega vtisa njegove refleksije narekuje hitro dokončanje slike, ki je zdaj zajeta v vsej svoji neposrednosti. Čeprav je razkroj predmetnega sveta dosleden, se ponekod barvni madeži – ravno obratno Leonardovemu strmenju v madeže na starih zidovi – združujejo v antropomorfne barvne entitete.

Vrezčeve slike, tudi takrat, ko so naslikane monohromno, vsebujejo neko tiho notranje žarenje. Vir svetlobe je vedno postavljen v notranjost slike, v prostor med slikovnim poljem in steno, se pravi v plasti, ki razmejujejo vidno od nevidnega. Namesto klasične perspektive nastopi plastenje barvne materije.

Razstavljalci: Igor Banfi, Dubravko Baumgartner, Nikolaj Beer, Franc Bencak, Dare Birsa, Ivo Bošnjakovič, Irena Brunec – Tébi, Robert Černelč, Jože Denko, Marika Danč Roth, Endte Gonter, Marjan Gumilar, Štefan Hauko , Zdenko Huzjan, Ignac Meden, Franc Mesarič, Franc Király, Suzanne Király Moss, Vladimir Potočnik, Ignac Premoša, Mirko Rajnar

Če Hauko v oblikovnem svetu izhaja predvsem iz vizualne podobe Prekmurja in v njem ohranja spomin na ravnine, prapovezanost vode in zemlje in zraka, močvirska drevesa in predvsem trave, v občutenju pa tesnobo posameznika, izgubljenega v brezmejnem prostranstvu, kjer se je ustavil celo čas, je v izbiri barve svobodnejši, saj v značilno paleto barv vnaša tudi druge, njim pogosto tuje, zaradi česar postaja prekmurski pejsaž značilno Haukov, prežet z njegovo osebno mitologijo.

To, kar smo doživeli v zvezi s figurativno malo plastiko človeške podobe v letih med 1945 in 1989, pomeni izredno situacijo, ki sta jo povzročila politika in ideologija. Evropa se ni razdelila samo na svobodnjaško zahodno in socialistično diktatorsko polovico, ampak so se uveljavili tudi različni principi v umetnosti: na zahodu je prevladovala abstrakcija, na vzhodu figuracija.

EU-forija (evforija) je razstava, na kateri so se imeli možnost srečati izvrstni umetniki, ustvarjalci iz petih novih članih Evropske unije, pri čemer jim je bila dana možnost predstaviti njihove kulturne korenine in individualne vizije. Predstavljanje. Reprezentiranje njih samih, lastne skupnosti, njihovi zgodovinskih izkušenj in hkrati smernic za prihodnost.

Fotografije lendavskega psihiatra dr. ána Hagymása nam ne prikazujejo narave v smislu sproščujočih in lepih a nezavezujočih vedut. István Hagymás s svojimi fotografijami išče in raziskuje tisto arheologijo kolektivnega spomina in tistih življenjskih principov, ki se skrivajo izza tančice naravnih fenomenov.

Mitja Ficko je začel avoj najnovejši ciklus slik, ki ga je začel slikati po opravljenem magisteriju, s ciklusom upodobljenih kamnov. Ta cikel pa s časom preide v slikanje nežnih, skrivnostnih in tihih vrtov, šipkovih cvetov ter podob mladih žensk, ki so izpolnjene z zelo osebno simboliko.

Razstavljajo: Matej Lavrenčič, Mateja Korbar, Ana Sluga, Jovi Davinic, Katja Sodec, Katja Pal, Iva Tratnik, Andreja Muha, Suzana veren, Marina Gruden, Ana Kogoj, Sanela Jahić, Urša Vidic, Maja Pučelj

Razvojno dimenzijo obravnavanih pomurskih slikarjev, vpeto v tokovne sodobne likovne umetnosti, od romantično navdihnjene potrebe za ekspresijo do klasične potrebe za redom in koncepturalnim idejnim izrazom, razumemo v luči njihove združene ustvarjalne spontanosti in inteligentnosti, ki slikarstva krajine ne opredeljujeta kot definitivnega izraza, usidranega v videnje krajine, ali statične pojave njene odmevnosti.

Slikarski opus Natalije Šeruga je avtorsko izredno prepoznaven. Ponekod slikarka sicer podatkovno preobremeni posamezno sliko in bi v likovnem smislu »manj« pomenilo več. Risba je v nekaterih momentih – predvsem pri lobanjah – brez potrebe infantilna, pri slikanju dlak in perja pa se izgubi občutek taktilnosti.

Preprostost in poenostavljenost Makučevih form nam razkrivata enega temeljnih principov modernistične umetnosti 20. Stoletja, v katerih sta poudarjena hotenje po prvinskih, primarnih formah in neposrednost izraza.

Mihael Rudl pristopa k slikarskim problemom, ki temeljijo na problematiziranju vzpostavljenih barvnih –oblikovnih odnosov ter njihovih mentalno prostorskih mediger; je pristen raziskovalec slikovnega polja – tako njegovega neomejenega psihičnega prostora kot fizičnih omejitev, ki jih določa sam format.

Likos Murska Sobota je bržkone ena prvih povojnih ljubiteljskih likovnih sekcij v Sloveniji, saj je leta 1973, ko se je ustanovilo združenje likovnih skupin v okviru Zveze kulturnih organizacij Slovenije, delovala že polnih 10 let.

Bratuševa misel je zaznavo galerijskega prostora preusmerila v idejo o razstavi v njem, o predstavitvi svojega kiparstva.

Pri slikah Gašperja Jemca je videti, kot da bi vidni svet uporabljal mimikrijo in se človeškim očem predstavljal zgolj v formi kriptograma. Ta svet je svet notranjega miru in spokoja.

Večina karikatur s svojo neposrednostjo in nemetaforičnostjo povsem zgreši svoj namen in se utopi v transparentni banalnosti. Likovni pedagog Anton Buzeti je eden izmed redkih, ki pozna likovne zakonitosti karikature in v njej tudi neizmerno uživa.

Skupna razstava Zdenke Žido in Sandija Červeka predstavlja hvalnico slikarstvu, še toliko bolj, ker je pri obeh umetnikih problem svetlobe glavni problem. Svetloba pa predstavlja enega od osnovnih pogojev človeškega vida in hkrati s tem tudi slikarstva nasploh.

Skulpture malih dimenzij Vasilija Ćetkovića Vaska so unikatna umetniška dela, ustvarjena v kiparjevem zanosu in predanosti izbranemu ciklusu, ko se Ćetković izrazi do skrajnih meja lastne umetniške moči.

Likovna ustvarjalnost Franca Bencaka, po letih najstarejšega člana Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije, odraža njegovo veliko ljubezen in vero v ustvarjalno moč likovna umetnosti.

Neutrudno raziskujoča umetniška osebnost akademskega slikarja Bogdana Čobala predstavlja sintezo ustvarjalca in likovnega teoretika, s čimer se je kot likovni pedagog večino delovne dobe ukvarjal tudi poklicno.

Černelč konstruira svoje likovno polje kot agresivno jedro, ki stvari k sebi privlači, a jih ravno tako od sebe odriva. Tako na slikah nastajajo konfliktni segmenti komplementarnih barv, ki pripomorejo k temu, da slika kot celota izgleda izjemno napeto in nervozno.

Popovičeva izoblikovana in konstruirana dela iz navidezno cenenih in enostavnih materialov dobijo v galerijskem prostoru drugačen, umetniško definirani status slike, kolaža, risbe, označen s prehodom iz dvodimenzionalne slikovne površine v trodimenzionalen, prostorsko delujoč objekt, artefakt ali skulpturo malih dimenzij.

Fotografija je svoj heroičen razvoj, skozi katerega se je utemeljevala kot umetniška fotografija, temeljila na mediju črno bele fotografije. Ta pa po svoji naravi ni mogla biti osredotočena na barvite atmosferske pojave. S tega stališča Denko morda tvega, da se predstavi kot konservativen avtor.

Avtonomnost lastnega kreativnega in likovnega jezika Suzanne Király Moss se giblje v razponu od lirično občutenega in emocionalno doživetega slikarstva do materializiranega, s prepoznavno strukturalno gradnjo izoblikovanega slikovnega nosilca.

Beer je v svojih rojstnih Križevcih na Goričkem slikal napise na pogreben kočije. Kot je bila navada v protestantskih krajih, je šlo za svetopisemske napise. Eden izmed njih je bil tudi napis: »Danes meni, jutri tebi.«

Svet, ki ga ustvarja Marija Lucija Stupica, je svet nežnosti, pričakovanj, radosti in hkrati svet bolečine in strahu. Nevsiljivo sočutje in milina, ki prevevata njene ilustracije, nosita v sebi čustven naboj, ki pa se s svojo resnostjo izogne vsakemu sentimentalizmu.

Heiligerjeva zavestna odločitev za fotografijo, se pravi za praktičen in mobilen umetniško ustvarjalen medij, mu danes, v času globalizacije, omogoča hitro in učinkovito komunikacijo s celotnim svetom, posebej s tistim izbranim kulturnozgodovinskim, sociološkim in geografko pogojenim ambientom, ki je napolnjen z intenzivno svetlobo in odraža nek poseben, za umetnika vabljiv kolorit.

Razstava »Neznani Lojze Spacal« odkriva del njegovega manj znanega opusa, sebinsko vezanega prav na Slovensko Istro.

Širina arhitektonske plastike – to je bila namreč razpisana tema v letu 2001 – se torej kaže zlasti v njeni samostojnosti (neodvisnosti, nevezanosti), predvsem pa v skladnosti in logiki notranjosti oziroma njene zgradbe, gradnje sploh, dalje v razmerju do prostora pa še posebej, kjer predpostavljamo njeno izrazito aktivno funkcijo.

V načinu, kako najmlajša generacija danes pristopa k likovnim problemom, je torej opazno dvoje: na eni strani upošteva tradicijo, vzore, modernistično polpreteklost, na drugi strani skuša uveljaviti pritajene razmejitve in razumevanje lastnih pozicij, lastne navzočnosti v razsežju zgodovinskega smisla.

Razstavljanje članov društva, tako individualno koz skupinsko, je najpomembnejše poslanstvo, s katerim lahko bogatimo kulturno ponudbo naše regije, saj hkrati ugotavljamo, da je prav domača likovna umetnost eden od ključnih promotorjev naše pokrajine, čeprav se žal samo ustvarjalci tega včasih premalo zavedamo.

Huzjan nam s svojim slikarstvom govori o eksistencialni stiski in človeški tesnobi, ni pa tesnoben sam način njegovega slikanja. V nasprotju z mnogimi slikarji, ki se čutijo dolžne govoriti o slikanju kot o trpljenju, kot da bi to ne bilo razvidno iz prenekaterega izdelka, je Huzjanov način slikanja nežen in uživaški.

Ugotovimo lahko, da so skulpture malih dimenzij, ki so nastale v 90. Letih, živo prisotne v ustvarjanju sodobnih slovenskih kiparjev, in to ne le kot obrobno razmišljanje in eksperimentalno preverjanje možnosti kasnejše povečave, temveč kot avtonomna, samosvoja kiparska disciplina.

Rdeča nit razstave je Gromov odnos do novega prostora, do ameriške kulture, do tistega pradavnega sveta Indijancev ali do neposrednega družbenega okolja v velikem mestu.

Pričujoča razstava Igorja Banfija je torej več kot zgolj informacija o njegovem najnovejšem ustvarjanju. Pričujoča razstava nam namreč zelo zgovorno priča o stiskah mladega umetnika, ki se hoče ukvarjati s slikarstvom v času, ko le-to postaja vse bolj odrinjeno v senco spričo tako imenovanih »novih medijev«.

Vsekakor se Naca Rojnik raje kot s koncepti ukvarja z oblikami. Neizmerno več ji je do tega, da umetnost ustvarja v neposrednem dotiku z rokami, kot da o njej samo razmišlja.

Dobre fotografije so redke. Nastanejo v idealnem sozvočju med avtorjem, modelom in neponovljivo čarovnijo trenutka, ki se je ne da natančno razložiti. Moj oče pravi, da morajo dobre fotografije imeti dušo, mojster Kološa pa, da morajo lepo zveneti.

Neumorno in vztrajno, z naklonjenostjo, ki je tako zelo tipična za stare mojstre, Binder z mrežo iz žice bodočega objekta premošča prostor, z namenom, da bi ujel svetlobo in zanjo ustvaril prostor, ne da bi pri tem vzbudil pozornost s svojim popolnim obvladovanjem te popolne tehnike.

Za vse tri slikarje lahko rečemo, da jih poleg zavezanosti h klasičnemu slikarstvu povezuje skupno iskanje korenin in duhovno vračanje k izvirom širšega sredozemskega kulturnega prostora in njegove kulture, katere dediči so tako v materialnem smislu, kot z že vsajeno in duhovno pogojeno gensko zasnovo.

Kako to, da razstavljata skupaj Jože Slak Đoka in Marko Jakše, saj sta tako različna? Ne samo, da se razlikujeta med seboj, tudi njune slike so raznolike.

V Kiribševem delu vedno znova naletimo na nenavadne učinke dematerializacije površine, celo tam, kjer dosega posebne barvne in teksturne učinke tako, da neposredno nanaša na platno različne materiale. Vedno znova se snov razkroji v barvne prostore, v iluzijo, v obarvano globino, v katero potone naš pogled.

Rajnarjevo slikarstvo je večplastno tako po vsebini kot tudi po formalni plati, ne glede na to, da se je uporaba termina večplastno že tako zbanalizirala, da se ponavadi ta termin uporablja ravno takrat, ko ni kaj povedati in so slike, o katerih se govori, vse prej kot take.

Sprehajati se po Jakijevem slikarskem in grafičnem opusu pomeni bloditi po labirintu človekove podzavesti. Njegova ogromna in nenavadna produktivnost je osupljiva.

Stremim po odprtosti in nematerialnosti; moja najljubša materiala sta akrilno steklo in legirano jeklo in njuni s svetlobo povezani lastnosti – transparentnost in odsevanje – mojemu koncepu zelo ustrezata.

Z memorialno razstavo Ladislava Danča želimo predstaviti njegovo sorazmerno kratko ustvarjalno pot, ki jo je nenadoma prekinila kruta smrt, vendar je bila v osnovi tako široko zastavljena, da nam danes odkriva vso veličino Dančevega likovnega ustvarjanja, odkriva vse od risbe, grafike, stripa, ilustracije, knjižne opreme, štafelajskega slikarstva in poskusov stenskega slikarstva do mozaika.

V likovnem razvoju Karla Brandstätterja, Petra Krawagne in Valentina Omana se zrcali podoba umetniške avantgarde na Koroškem v drugi polovici 20. stoletja, ki obenem razgrinja širino likovnega dogajanja v tej umetnostno razgibani deželi.

Muzej Međimurja Čakovec je to leto prvikrat organizator mednarodne likovne razstave PANONIA 98, manifestacije, na kateri se predstavljajo umetniki iz Avstrije – Burgenland, Madžarske – Žapanije Zala, vas, Gyoer, iz severovzhodnega dela Slovenije in od leta 1995 iz severozahodnega dela Hrvaške – Međimurja.

Slikarstvo Vladimirja Potočnika ml. odlikuje radikalna in odločna opredeljenost za formiranje osebnega likovnega izraza, ki korenini v abstraktnem svetu odprtih in zaprtih prostorskih kompozicij, vezanih na dramatičnost same barvne površin, njenih zunanjih in notranjih odnosov, temnih, težko občutenih, prostorsko učinkujočih in nejasno opredeljenih amorfnih form v ospredju, in svetlejših, lažje občutenih, globinsko učinkujočih barvnih pasusih, ki se odkrivajo v ozadju nosilca prostorskega plastenja slike oziroma njene večplastne strukturalnosti.

V Potočnikovem likovnem izrazu zunanje vsebine in forme vidnega predmetnega sveta pogojujejo notranji likovni jezik, oblikovan v spontani gestualnosti dinamike elementarnega procesa slikarstva realnega vsakdana.

Pričujoča razstava želi obiskovalca seznaniti z več kot dvajsetletno potjo umetniškega ustvarjanja oblikovalke tekstilij Silve Horvat, ki se je slovenski javnosti prvič predstavila s samostojno razstavo v Prešernovi hiši v Kranju pred dvajsetimi leti.

Nič posebej novega se ni zgodilo ne za kolonijo, ki je med najstarejšimi na Slovenskem, in verjetno tudi ne za posameznike, ki so se kot običajno zbrali iz vseh vetrov in v mešanici jezikov, ki so se pod vplivom imenitnega Lendavčana razvezali, spregovorili o vsem mogočem in se potem v likovnem jeziku znova posvetili vsak svoji zgodbi.

V najnovejših slikah Endreja Göntérja, ki so nastale v zadnjih dveh letih, se pravi ob koncu drugega tisočletja, torej v času, v katerem se izteka tisoča obletnica ustalitve Madžarov v Panonski nižini, se ponovno obudijo v njegovih slikah podobe slikarjevih občutij in predstav o tem času, o dejanjih ob prehodu iz poganstva in sprejetja krščanstva ter z njim povezane evropske civilizacije tako v materialnem kot duhovnem smislu.

V avtoportretih se skriva določen paradoks. Bolj ko se avtor ukvarja z osebno problematiko, bolj postajajo ti problemi splošni. Prav tako tudi pri nobeni ostali problematiki ne najdemo takih oscilacij kot ravno pri avtoportretih.

Lojze Logar se v svojem tridesetletnem ustvarjalnem delu vseskozi giblje v svetu predmetnosti, človeškega lika, živalskega telesa in geometrijskih likov, znotraj katerega s kombinacijo racionalnega geometričnega, konstruktivnega in hladnega ter organskega mehkega in toplega, z analitičnim načinom odstira njegovo večplastnost pomena in predstavljanja različnih nivojev novih vsebin, ki omogočajo raznovrstnost našega branja.

Ob gledanju, vživljanju in podoživljanju njihovih likovnih stvaritev pa morda le odkrivamo in občutimo neko nenavadno povezanost, predvsem v močnem izžarevanju energije hladnih črnih, sivih, modrih, violetnih, zelenih in morda še kakšnih barvnih tonov, ki v Borčičevih slikah uresničujejo vizualizacijo uravnoteženja homogeniziranega življenja, v Tisnikarjevih slikah zrcalijo tesnobnost in krutost človeškega bivanja in v Pečkovih delih odražajo pridušeno dinamiko, občuteno znotraj bivajočih stalnih, v realnosti in v nadzemeljski svetlobi spoznavnih stvari in njihovega magičnega prehajanja v svet slikarjevih vizij.

Sodelujoči avtorji: Štefan Bálazs, Franc Mesarič, Lucija Močnik, Simon Kajtna, Mojca Kajtna, Lászlo Nemes, Suzanne Király Moss, Janez Knez, Goce Kalajdžijski

Ob petindvajsetletnici Kavčičeve smrti smo se odločili, da poskusimo vsaj deloma ponovno odkriti te sledi in jih povezati v celoto. Najlažje je bilo znova osvetliti njegovo slikarstvo, saj je o njem največ napisanega, pa tudi slikarska zapuščina je ostala bolj ali manj neokrnjena.

Nikolaus Hipp je slikar, ki zna izraziti in poudariti značilnosti optičnih in psihofizičnih lastnosti posameznih pigmentov ter gibanja energij barvnih površin različnih specifičnih tež: modre in bele, prostorsko učinkujoče barve, rdeče telesne in strukturalne, črne svetlobno refleksne, zelene absorbirajoče in uravnoteženo delujoče, rumene destruktivne in morda še kakšne barve.

Ob njenih kiparskih delih, ob katerih odkrivamo neokonstruktivistične elemente strukturalnih konstruktivnih izhodišč ruskega konstruktivizma, neoplasticizma 20. in 30. let ter minimalizma 60. let tega stoletja, lahko rečemo, da pri tem ne gre za logiko pomanjšanega modela, temveč za sestavljanje, montažo že gotovih industrijskih materialov, ki jih umetnica izbira, oblikuje, brusi, polira, reže, krajša, izrezuje in določa njihov obseg in zgoščeno formo, ekspresivno občutene celote, s katero doseže želen svetlobni in prostorski učinek.

1. in 2. bienale male plastike učencev osnovnih šol Slovenije potrjujeta naša pričakovanja, ki so vezana v prvi vrsti na afirmacijo in dvig likovne vzgoje oz. pouka, posebej plastično-prostorskega oblikovanja znotraj samega učnega programa, in z njim boljšega poznavanja izraznosti kipraske ustvarjalnosti in njegove povezanosti s praktičnimi življenjskimi stvarmi; bodisi z estetiko oblikovanja bivanjskega prostora, izdelave raznih pripomočkov, orodij, okraskov…, kakor tudi odpiranja vrat osnovnošolski mladini v tokove sodobne likovne umetnosti in z njo povezane izgradnje lastnega pogleda na likovno ustvarjalnost.

Slikarstvo Davida Smytha v nobenem pogldu ne more zanikati svoje navezanosti na tradicijo ameriškega abstraktnega ekspresioneizma, še posebej na akcijsko sliakrstvo.

Avtorja zanimajo mikavnosti, ki jih zaradi hitrega tempa življenja mnogi sploh ne opazijo. Večinoma izhaja iz naravnih oblik, manj je predmetov.

S sadovi letošnje mednarodne lendavske likovne kolonije, ki je brez predaha dosegla že jubilejno srebrno številko 25, smo znova bližje začetnim, malone romantičnim izkušnjam kolonijskega druženja slikarjev krajinarjev.

Likovni prostor postane prizorišče interpretacij vsebinskih mnogoplastnosti Ciuhovih idej, zvščenih v simultana dogajanja, prežeta s posebno čutno atmosfero mnogoterosti in hkratnosti medsebojnih odnosov figuralnih kompozocij, pogojenih s slikarjevo osebno svobodo, izraženo v lastnem filozofskem pogledu na svet in dogajanja v njem, ki so pogosto nepredvidljiva ali naključna, zato pa umetniško mikavnejša in plodna, če se jim zna ustvarjalec zvedavo prepustiti.

Nikolaj Beer, Sandi Červek, Marjan Gumilar, Zdenko Huzjan in Franc Mesarič.

Barvanje z akvarelnimi barvami je podobno življenju. Je geneza, polna vznemirljivih napetosti naključij in zavestnih možnosti, in rojstvo, katerega končni rezultat je venomer prepletenost s številnimi vprašanji.

Pogačarjev opus karakterizira poudarjena likovnost, ki se izraža s finim obravnavanjem slikarske površine, z barvnimi in strukturalnimi gradacijami, z zarisi, sevanji in s samo barvitostjo.

Zmago Jeraj je perfekcionist v pravem pomenu besede. Kompozicijska skladnost nejgovih fotografij, izpeljanih z estetsko relevanco, se zdi kot predpogoj in edino možno izhodišče, da posnetek sploh nastane.

Doslej smo na bienalnih razstavah v glavnem vztrajali na širokem, stilno nezavezujočem avtorskem izboru male plastike s strani kuratorjev, tokrat pa smo se prvič odločili, da bomo na 13. bienalu predstavili malo plastiko z določeno tematiko, vezano na skupno osnovno, umetniško ustvarjalno izhodišče.

Razstava slikarij Štefana Balázsa predstavlja obdobje zadnjih petih let 1992-1997. Usmerjena je na povezano izpoved, pri kateri je vodilna nit doživljanja iskanje s pomočjo formalnih in vsebinskih sprememb stvarnosti.

V sodobni likovni umetnosti postmodernizma zavzemajo danes posebno mesto slikarji, ki so ostajali izven trendovskih pozicij bodisi figuralnega ali abstraktnega likovnega izraza.

Dela Jánosa Németha so zdijo monumentalna tudi v svoji majhnosti. So manjša po velikosti, vendar ne majhna po pomenu, saj njihova veličina ni odvisna od njihove velikosti, temveč od njihovega učinka in vsebinskega sporočila. Vendar Németh po z potrebi izdeluje tudi kipe večjih dimenzij, po kvaliteti izenačene s svojimi manjšimi deli.