Razstave

Avtorjevo zavestno iskanje posebnih oblik – ročaj, držalo delovnega orodja, sekire, motike…, za katere lahko rečemo, da izražajo visok idejni nivo ljudske zavesti (delo, gibanje, eksistenca…), omogoča Ignacu Medenu novo estetsko spekulacijo znotraj osnovnih silnic »nove umetnosti«, kjer pojmujemo barvo kot element prostora, zrak kot element časa in gibanje kot element, ki se širi v času in prostoru.

Jože Kološa-Kološ se je svojemu rojstnemu mestu oddolžil na najbolj prepričljiv in izrazen način: podobe propadajočega, izginjajočega in minljivega sveta, kakršnega je ujel v objektiv ustvarjalnega nemira, predstavljajo organsko enotnost njegovega umetniškega ustvarjanja.

Risba predstavlja v Bogdanovićevem procesu ustvarjanja pomembno izrazno sredstvo. Smatramo jo lahko kot zapis prisotnosti in jasnosti takojšnjega, hipnega, trenutnega, sprotnega ali pa kot sled nekega pogleda, vizije, mišljenja, imaginacijo likovne zamisli za končno realizacijo plastičnega izraza.

Cilj, ki si ga je slikar zastavil, je skoraj dosežen. Nadaljnje poenotenje slike bi zahtevalo monokromijo h kateri Červekovo slikarstvo sicer teži in zabrisanje poteze, ki prav v svojem urejenem ritmu predstavlja umetnikov rokopis, individualizacijo njegovega slikarstva.

Lendava si je letos, ko je bila že 17. zapored prizoriše likovne kolonije, ponovno prislužila vzdevek »mednarodna«. V že običajno dvojezičnost , prisotno na slehernem koraku v mestu in najbližji okolici, so se znova pomešali drugi jeziki in se zlili v nenavaden »likovni orkester«.

Z deli umetnikov Sandija Červeka, Jožeta Denka, Štefana Galiča, Ignaca Medena, Franca Mesariča in Vladimirja Potočnika, ki živijo in delajo v Pomurju, in tistimi Nikolaja Beera, Marjana Gumilarja, Štefana Hauka in Zdenka Huzjana, ki so rojeni tukaj, živijo in delajo pa izven naše pokrajine, želimo na tej medregionalni razstavi opozoriti na afirmacijo pluralizma večpomenske slojevitosti znotraj naštetih značilnosti aktualnega trenutka pri nas.