Razstave

V najnovejših delih Jožeta Denka je opazna avtorjeva racionalna opredeljenost panonskega prostora znotraj dvodimenzionalne slikovne površine, ki je enkrat vodoravno, drugič pa vertikalno koncipirana, tako da določa, obroblja in pogojuje središčni likovni prostor znotraj katerega obstaja, se godi in traje nek dogodek vezan na predmet, figuro mimetično oblikovanih in ekspresivno občutenih strnjenih form in jeder izvedenih s široko potezo slikarskega čopiča in živahnih intenzivnih fluorescentnih barvah, znotraj katerih ustvarjajo bele površine nek poseben dramatični naboj.

Navezanost Irene Brunec na figuralizem v smislu dramatične groteskne deformiranosti človeškega korpusa ali mitoloških bitij v kiparkinih zgodnjih skulpturah, nastalih na začetku 90. let, se sedaj v njenih drobnih, spontano in oblikovno perfektno izvedenih malih plastikah »sodobnih bronzetih« razkrije v intimnem, rahločutnem, zamaknjenem, hkrati pa zavzetem in osebno doživetem spoznanju krutosti in tragičnosti človeške eksistence, odtujenosti, razkola lastnega jaza na realni in sanjski svet ter prvinske nostalgičnosti do bivanjskega prostora.

Najkrajši odgovor na vprašanje, čemu povabilo k udeležbi v poletni slikarski koloniji v Korotanu na Dunaju, ne obsega niti ene same besede, to je razstava, njena originalnost, pristnost, zasidranost v izpovednem jeziku vsakega posameznega avtorja in v čitljivem prispevku, ki ga je k dosedanjemu besednjaku primaknilo dunajsko okolje.

Letošnje poletje je zaživela nova kolonija: »Ormož 96«. Ambicije, ustvariti zbirko, ki bi za Ormož lahko pomenila zametek nove galerije, jo že na začetku uvršča med slovenske kolonije s strogo profesionalnimi cilji.

Mnogoštevilno članstvo v nekaterih velikih društvih (ljubljansko, mariborsko, dolenjsko itd.), hkrati pa zelo posplošeni interesi in dejavnosti takšnih društev, so narekovali spontano željo po ustanovitvi svojega, lastnega društva.

Večdnevno slikarsko srečanje zaradi slikanja na prostem v naravi, ki je junija letos (1995) privabilo izbrano skupino enajstih likovnih ustvarjalcev tudi v vzhodno zeleno obrobje Ljubljane, v Zajčjo Dobravo, nadaljuje z zelo priljubljeno in zato v Sloveniji še posebno razširjeno obliko združevanja umetnikov kot tudi približevanja umetnosti najširšemu občinstvu.

Ni veliko umetniških prireditev v Srednji Evropi, ki se lahko ponašajo s četrtstoletno preteklostjo. Mednarodni likovni trienale Panonija – ki je uspešno preživel zgodovinske valove regije – neomajno obstaja. Na podlagi izkušenj 25-ih let – kljub uspehom – se je v glavi nekdanjih ustanoviteljev in organizatorjev dozorela misel o spremembi.