Razstave

Lojze Logar se v svojem tridesetletnem ustvarjalnem delu vseskozi giblje v svetu predmetnosti, človeškega lika, živalskega telesa in geometrijskih likov, znotraj katerega s kombinacijo racionalnega geometričnega, konstruktivnega in hladnega ter organskega mehkega in toplega, z analitičnim načinom odstira njegovo večplastnost pomena in predstavljanja različnih nivojev novih vsebin, ki omogočajo raznovrstnost našega branja.

Ob gledanju, vživljanju in podoživljanju njihovih likovnih stvaritev pa morda le odkrivamo in občutimo neko nenavadno povezanost, predvsem v močnem izžarevanju energije hladnih črnih, sivih, modrih, violetnih, zelenih in morda še kakšnih barvnih tonov, ki v Borčičevih slikah uresničujejo vizualizacijo uravnoteženja homogeniziranega življenja, v Tisnikarjevih slikah zrcalijo tesnobnost in krutost človeškega bivanja in v Pečkovih delih odražajo pridušeno dinamiko, občuteno znotraj bivajočih stalnih, v realnosti in v nadzemeljski svetlobi spoznavnih stvari in njihovega magičnega prehajanja v svet slikarjevih vizij.

Sodelujoči avtorji: Štefan Bálazs, Franc Mesarič, Lucija Močnik, Simon Kajtna, Mojca Kajtna, Lászlo Nemes, Suzanne Király Moss, Janez Knez, Goce Kalajdžijski

Ob petindvajsetletnici Kavčičeve smrti smo se odločili, da poskusimo vsaj deloma ponovno odkriti te sledi in jih povezati v celoto. Najlažje je bilo znova osvetliti njegovo slikarstvo, saj je o njem največ napisanega, pa tudi slikarska zapuščina je ostala bolj ali manj neokrnjena.

Ob njenih kiparskih delih, ob katerih odkrivamo neokonstruktivistične elemente strukturalnih konstruktivnih izhodišč ruskega konstruktivizma, neoplasticizma 20. in 30. let ter minimalizma 60. let tega stoletja, lahko rečemo, da pri tem ne gre za logiko pomanjšanega modela, temveč za sestavljanje, montažo že gotovih industrijskih materialov, ki jih umetnica izbira, oblikuje, brusi, polira, reže, krajša, izrezuje in določa njihov obseg in zgoščeno formo, ekspresivno občutene celote, s katero doseže želen svetlobni in prostorski učinek.

Nikolaus Hipp je slikar, ki zna izraziti in poudariti značilnosti optičnih in psihofizičnih lastnosti posameznih pigmentov ter gibanja energij barvnih površin različnih specifičnih tež: modre in bele, prostorsko učinkujoče barve, rdeče telesne in strukturalne, črne svetlobno refleksne, zelene absorbirajoče in uravnoteženo delujoče, rumene destruktivne in morda še kakšne barve.

1. in 2. bienale male plastike učencev osnovnih šol Slovenije potrjujeta naša pričakovanja, ki so vezana v prvi vrsti na afirmacijo in dvig likovne vzgoje oz. pouka, posebej plastično-prostorskega oblikovanja znotraj samega učnega programa, in z njim boljšega poznavanja izraznosti kipraske ustvarjalnosti in njegove povezanosti s praktičnimi življenjskimi stvarmi; bodisi z estetiko oblikovanja bivanjskega prostora, izdelave raznih pripomočkov, orodij, okraskov…, kakor tudi odpiranja vrat osnovnošolski mladini v tokove sodobne likovne umetnosti in z njo povezane izgradnje lastnega pogleda na likovno ustvarjalnost.

Slikarstvo Davida Smytha v nobenem pogldu ne more zanikati svoje navezanosti na tradicijo ameriškega abstraktnega ekspresioneizma, še posebej na akcijsko sliakrstvo.

Avtorja zanimajo mikavnosti, ki jih zaradi hitrega tempa življenja mnogi sploh ne opazijo. Večinoma izhaja iz naravnih oblik, manj je predmetov.

S sadovi letošnje mednarodne lendavske likovne kolonije, ki je brez predaha dosegla že jubilejno srebrno številko 25, smo znova bližje začetnim, malone romantičnim izkušnjam kolonijskega druženja slikarjev krajinarjev.

Likovni prostor postane prizorišče interpretacij vsebinskih mnogoplastnosti Ciuhovih idej, zvščenih v simultana dogajanja, prežeta s posebno čutno atmosfero mnogoterosti in hkratnosti medsebojnih odnosov figuralnih kompozocij, pogojenih s slikarjevo osebno svobodo, izraženo v lastnem filozofskem pogledu na svet in dogajanja v njem, ki so pogosto nepredvidljiva ali naključna, zato pa umetniško mikavnejša in plodna, če se jim zna ustvarjalec zvedavo prepustiti.