Razstave

Nikolaj Beer je eden od redkih slikarjev, ki tudi lastne ustvarjalne krize in poraze sprejemajo brez samopomilovanja in obtoževanj vsega in vsakogar okrog sebe. Po nekajletnem obdobju likovnega zatišja je Beru zopet uspelo najti tisto prvinsko moč, ki je odlikovala njegova dela do sredine devetdesetih let.

Slikarska kolonija v Moravskih Toplicah v organizaciji Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, Evangeličanske cerkve v Sloveniji in Občine Moravske Toplice se je leta 1995 pridružila dinamičnemu likovnemu dogajanju v Pomurju

Na Madžarskem velja Galerija iz Szombathelya za muzej likovne umetnosti, kar je tudi res, saj večino njenih stalnih in priložnostnih razstav predstavlja prav material s področja likovnih umetnosti. Hkrati pa je pomembno dejstvo, da od leta 1990 sodi v našo zbirko tekstilni fond izredne vrednosti, katerega formiranje je vezano na zgodovino szombathelyskih tekstilnih bienalov.

Od nekdaj velja, da je krona znanstvenoraziskovalnega dela na likovno-galerijskem področju postavitev stalne muzejske zbirke. V mislih imam postavitev stalne zbirke sodobne likovne umetnosti Galerije Murska Sobota z likovnimi deli 20. stoletja in novejšimi stvaritvami.

Za Irino Rahovsky Kralj, ki več kot 30 let ustvarja portrete, smemo reči, da vseskozi goji in ohranja značilen likovni izraz, ki ga po uporabi umetniških sredstev kot oblik osebnega izražanja uvrščamo v okvir široko pojmovanega fauvističnega in ekspresionističnega portreta.

Alenka Viceljo se ukvarja z nekonvencionalno tvornostjo znotraj sodobne likovne umetnosti. Material, ki ga izbira za svojo umetniško izpoved, je porcelan. Opiranje na posebnost uporabljene materialne mase se implicira v specifične formovne in historične entitete, saj je »zavedanje materiala« ena osnovnih opredelitev njenega likovnega dela.

Lahko si že predstavljamo videz spomeniškega kompleksa s kopnimi in vodnimi potmi, z bronastimi plastikami v steklenih kroglah, podnevi obsijanega s sončno svetlobo in ponoči razsvetljenega iz svetilnika in premišljeno postavljenih diskretnih svetil.

Pri stilu in načinu Jemčevega slikarstva gre za pravi Action Painting. Interakcija hipnega vtisa njegove refleksije narekuje hitro dokončanje slike, ki je zdaj zajeta v vsej svoji neposrednosti. Čeprav je razkroj predmetnega sveta dosleden, se ponekod barvni madeži – ravno obratno Leonardovemu strmenju v madeže na starih zidovi – združujejo v antropomorfne barvne entitete.

Vrezčeve slike, tudi takrat, ko so naslikane monohromno, vsebujejo neko tiho notranje žarenje. Vir svetlobe je vedno postavljen v notranjost slike, v prostor med slikovnim poljem in steno, se pravi v plasti, ki razmejujejo vidno od nevidnega. Namesto klasične perspektive nastopi plastenje barvne materije.

Razstavljalci: Igor Banfi, Dubravko Baumgartner, Nikolaj Beer, Franc Bencak, Dare Birsa, Ivo Bošnjakovič, Irena Brunec – Tébi, Robert Černelč, Jože Denko, Marika Danč Roth, Endte Gonter, Marjan Gumilar, Štefan Hauko , Zdenko Huzjan, Ignac Meden, Franc Mesarič, Franc Király, Suzanne Király Moss, Vladimir Potočnik, Ignac Premoša, Mirko Rajnar

Če Hauko v oblikovnem svetu izhaja predvsem iz vizualne podobe Prekmurja in v njem ohranja spomin na ravnine, prapovezanost vode in zemlje in zraka, močvirska drevesa in predvsem trave, v občutenju pa tesnobo posameznika, izgubljenega v brezmejnem prostranstvu, kjer se je ustavil celo čas, je v izbiri barve svobodnejši, saj v značilno paleto barv vnaša tudi druge, njim pogosto tuje, zaradi česar postaja prekmurski pejsaž značilno Haukov, prežet z njegovo osebno mitologijo.