Razstave

Murskosoboški trienale je znan kot eden izmed dveh osrednjih dogodkov, posvečenih mali plastiki – drugi, morda bolj poznan »zahodnoevropski publiki«, se od leta 1980 odvija v Fellbachu, Nemčija. Slovenski trienale se odlikuje po izključno evropski naravnanosti, saj povezuje nekdanjo Vzhodno in Srednjo Evropo z Zahodno Evropo.

Slikar Endre Göntér je človek panonskega prostora, ki se zaveda svojih madžarskih korenin. Termin “panonski prostor” zanj ni samo pogled v preteklost, na skupni izvor, to niso samo stoletja skupnega doživljanja in prestajanja zgodovine slovanskega, germanskega, judovskega in madžarskega naroda.

Miha Fras je fotograf že več kot dvajset let. S fotografskim aparatom je vstopil na oder v svet uprizoritvenih umetnosti in se še posebej posvetil dokumentiranju plesnih prestav večine domačih sodobnih plesnih ustvarjalcev in plesni fotografiji. Je tudi dolgoletni fotoreporter Mladine, portretist revije Literatura, fotograf Mestne občine Ljubljana. Svoja avtorska dela razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah.

S skupinsko razstavo Naključja hočemo predstaviti šestnajst slovenskih umetnikov, od katerih se je večina že predstavila v Galeriji Murska Sobota s samostojnimi razstavami. Na tej razstavi želimo, da se predstavijo z deli, ki na samostojnih razstavah niso bila razstavljena, in z deli, ki so manj znana ali pa še sploh nikoli niso bila razstavljena in bodo sedaj razstavljena prvič.

Likovne delavnice so pomembna oblika ustvarjanja in druženja skozi umetnost, v njih se udeleženci seznanjajo z deli domačih in tujih likovnih umetnikov in s tem iz prve roke spoznavajo osnovne likovne tehnike in materiale ter raznoliko likovno motiviko. Likovne delavnice v Galeriji Murska Sobota so torej zmeraj osnovane na aktualni razstavi, zato se pričnejo z ogledom le te, šele nato pa sledi ustvarjalni del.

Ludwig Wilding sodi med najpomembnejše predstavnike tako imenovanega op-arta v Nemčiji. Je eden redkih, ki se je dosledno poglabljal v zaznavanje ter ob tem raziskoval, kako le-to deluje na opazovalca. Že zgodaj se je odločil za linijo kot umetniško sredstvo in je dosledno raziskal vse možnosti, ki jih le-ta vsebuje.

Aleksander Vukan skozi iskanje lastnega likovnega izraza raziskuje svet, ki ga obdaja, skozi slikanje pa odkriva tudi samega sebe. K slikanju pristopa neobremenjeno, njegova slikarska poteza je hitra in sproščena, slikarski proces je izrazito nepredvidljiv, na kar nakazujejo tudi številne zareze v slikarsko platno, ki pa so vidne samo na hrbtišču slik, iz sprednje strani pa zakrite z bogatimi barvnimi nanosi in kolaži.

Jejčičev moderni trompe l’oeil je s posnemanjem geometriziranih teles vzpostavlja iluzijo gibanja kot najustreznejšo simbolno prispodobo nestabilne, spreminjajoče in spodmikajoče se realnosti ter negotovosti subjekta v njej. Zato je njegovo delo, ki v gledalčevem pogledu izrisuje vedno nova videnja za naše predstave neposnemljivih teles, v ubranem sozvočju z relativizmom modernega sveta in izgubo subjektovega prvenstva v njem.

Projekt je zamišljen kot prostorska postavitev barvnih teles, ki poudarjajo barvo kot nosilko izraza. Postavitev v prostor je zasnovana kot lebdenje in koncipira na spontanem odnosu ritma, ki se vzpostavi med slikarskimi telesi in prostorom samim. Umetnica želi izraziti moč barve v izčiščeni obliki njenega žarjenja v drobcih, ki so kot svetloba položena v dih barve.

Osrednji simbolni poudarek Banfijevih Horizontov je skrit v edinem “oprijemljivem” predmetu – v drevesu. Drevo je namreč edini predmet, ki ga v njegovih delih z gotovostjo prepoznamo. Banfijevo drevo zmeraj nastopa v ednini in sredi ravnice, morda panonske pušče, kljubuje času. Drevo že od nekdaj velja za simbol dolgega življenja in nesmrtnosti, v vzhodnih kulturah pa tudi ponovnega rojstva.

Pogled od zgoraj je v ožjem pomenskem okviru mogoče razumeti zgolj kot pogled iz ptičje perspektive: skozi tak pogled se predmeti in ljudje pokažejo v drugačni luči, nevidno postaja vidno, linija horizonta se izgublja oz. pomika navzdol, videno se postavlja v drugačni red kot sicer, tudi v stilizirano kompozicijo ali celo ornament.

Oblika, raztopljena v barvni madež, in substanca, upeta v kaligrafsko nemirno črtno risbo, se ujameta v elegantni umetniški ekvilibrij fenomenološkega dojemanja stvari, s katerim Januš sugestivno presega spekulativni formalizem hermetičnega, samozadostnega abstraktnega slikarstva, ki se je že davno izčrpal v opusih številnih imenitnih modernističnih slikarjev 20. stoletja.